Ambasada

Rog

Samonikla iniciativa v Ljubljani, ki jo sestavljajo lokalni aktivisti in migranti. Podpri nas! / Support us!

Izjava ob padcu Kabula

Delovna Skupina za Azil

17. avgust 2021

V dnevih po umiku ameriških sil se nam pred očmi razkriva bridka afganistanska realnost, pred katero si je zahodna javnost vseskozi zatiskala oči. Razkriva se nam dejstvo, da ameriška invazija, pri kateri je s svojo vojsko sodelovala tudi Slovenija, ni prinesla napredka, svobode, ali varnosti. V 20ih letih okupacije niso rastle državne in civilne institucije, izurjena državna vojska ali stabilna vlada - v resnici so zahodne milijarde romale v žepe ameriških vojaških koncesionarjev, lokalnih warlordov, sumljivih varnostnih agencij, mešetarjev z orožjem, trgovcev z ljudmi, narkotrafikantov, koruptivnih funkcionarjev in nevladniških oportunistov. Se res lahko čudimo, da danes vsa ta potemkinova vas ne nudi kakega odpora proti talibanski ofenzivi? 20 let so nam o Afganistanu pripovedovali laž, da mirovniške misije krepijo stabilnost in šibijo Talibane, danes pa vidimo nasprotno: civilno prebivalstvo je trpelo vse te bombe, obstreljevanja, ugrabitve, samomorilske napade in nešteto zločinov proti človeštvu za prazen nič.

Evropske države pa so medtem ponavljale mit o tem, da je Afganistan varna država. Le kako bi politični voditelji lahko stopili pred svoje volilce in jim povedali, da so bile drage mirovne misije naših vojakov le farsa? In kar je bolj bistveno, kako bi sicer utemeljevali zavračanje afganistanskih prosilcev za azil? Slovenija je bila seveda med tistimi državami, ki so se najbolj držale mita o varnem Afganistanu in nekaj let ni azila podelila prav nikomur - tudi v času ko so v drugih evropskih državah mnogi Afganistanci zaradi svojih osebnih okoliščin še vedno dobivali azil. Še več, v zadnjih letih je policija celo na ilegalni način v BiH vrnila tisoče Afganistancev. Ljudje, ki so se v našo državo zatekli po pomoč, so bili znova žrtev zahodne politične odločitve - čeprav je bila ta zavita v "strokovno" obliko zavrnjene prošnje za azil.

Zato je potrebno danes, ko je laž razkrita in se celo naše oblasti hvalisajo, da "bomo zaščitili naše afganistanske sodelavce", znova pogledati zgodovino laganja tako Ministrstva za obrambo kot Ministrstva za notranje zadeve. Obljube bodo namreč hitro pozabljene in naši uradniki bodo kmalu imeli nove izgovore za zavračanje afganistanskih prosilcev za azil, talibanska vlada pa bo hitro postala nova "stabilizacijska sila".

Za ponazoritev si poglejmo nekaj primerov zavrnjenih afganistanskih prošenj za azil zadnjih let. Iz njih je razvidno, da je bila najprej sprejeta politična odločitev o zavračanju, nato pa so si uradniki izmišljevali kriterije zavračanja. Tako so leta 2016 našega tovariša umetnika, ki je bil preganjan s strani Talibanov, zavrnili z besedami:

“Če bi bilo umetniško ustvarjanje v njegovi kulturi tako nesprejemljivo, kot je to želel prikazati prosilec, potem niti ne bi imel možnosti, da bi se razvil v umetnika, torej ne bi imel možnosti, da bi pel in risal že v šoli, ne bi mogle najti osebe, ki bi ga lahko to naučila, ne bi imel tudi podpore družine in posledično se s tem tudi ne bi mogel preživljati. Njegova nadarjenost oziroma nagnjenost k umetnosti, bi bila v takšnem okolju, kot ga je po eni strani opisal prosilec, zatrta že v kali.”

Za vse ostale, ki so bili podvrženi grožnjam, ob katerih niso mogli zamahniti z roko, pa so iznašli magično rešitev: preselijo naj se v Kabul. “Organizacije, ki spremljajo varnostne razmere v Kabulu so sicer ugotovile porast napadov upornikov v mestu… Pristojni organ poudarja, da čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu lansirati nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so tudi zahtevali večje število civilnih žrtev kot sicer, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljal resno grožnjo za posameznega civilista.”

Tudi v primerih, ko je bil posameznik direktno ogrožen od Talibanov in se ne bi mogel preseliti v Kabul, je MNZ s svojo logiko "če bi bil zares ogrožen, bi bil že mrtev", našel priročen odgovor: (citiramo iz negativa afganistanskega vojaka) “…če so talibani izvedeli za dejstvo, da se je prosilec nahajal doma in bi ga resnično želeli odpeljati, prav gotovo ne bi trkali na vrata in čakali, da se vrata odprejo, niti ne bi dovolili prosilcu, da pobegne skozi druga vrata hiše.”

Poglejmo za trenutek še obravnavo t.i. ranljivih skupin. Recimo mladoletnikov brez spremstva, torej otrok in najstnikov, ki bi po mednarodni zakonodaji morali imeti pozornejšo obravnavo. Navajamo primer fanta, ki je prišel v Slovenijo star 16 let:

“Iz poročil lahko razberemo, da je bilo v zadnjih 7 mesecih v provinci XX 145 varnostnih incidentov. Oboroženih spopadov in letalskih napadov je bilo 102, v 15 primerih je bilo poročano o nasilju nad posamezniki, eksplozij je bilo 13, itd... To pomeni, da je bila varnost v kraju, ker je živel prosilec, dobra.“

V istem primeru smo lahko prebrali: “Korist otroka je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Korist otroka se ugotavlja za vsakega otroka posamično v različnih življenskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Prosilec za azil je navedel, da je v Afganistanu še vedno živa njegova mama in da sta imela lep odnos. Po mnenju pristojnega organa je tako mogoče slediti načelu otrokove največje koristi in to je živeti s svojo družino.” Zato so mu podelili negativ in odločbo o deportaciji, v kremplje Talibanov.

In da se na koncu ustavimo še pri pravicah žensk, ki so zahodnim silam vedno priročno opravičilo za okupacijo islamskih držav, hkrati pa tudi za razpihovanje protimigrantske politike doma. Na isti dan, ko so Talibani vkorakali v Kabul, je internet preplavil val fotografij bradatih moških, ki pleskajo čez oglase za poročne obleke (bele, v zahodnem stilu), na katerih so modeli seveda ženske. Pri tem si ne moremo pomagati, da nam ta nenadna skrb za ženske ne bi povrnila grenkih spominov na vse naše afganistanske tovarišice, ki so v Sloveniji prejele zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Naj navedemo podatek, da niti ena sama Afganistanka v zadnjih 6 letih, od ‘migrantske krize’ naprej ni prejela azila, pa naj je potovala z družino ali sama. MNZ se bo izgovarjal, da so same samovoljno zapustile azilni dom in odpotovale drugam, a vemo, da to ni res. Mnoge so si tukaj poskušale ustvariti življenje, a so vseeno prejele negativ. Prisiljene so bile zbežati samo zato, da ne bi bile deportirane v nehumane razmere, ki so jih pognale na pot. Toda MNZ ima izgovor za vse.

Naša tovarišica Z je od otroštva kot begunka živela v Iranu in je bila žrtev prisilne poroke s starejšim moškim, ki jo je želel odpeljati v Afganistan, z mladoletnim bratom pa so ju brutalno pretepli, ko sta se temu upirala. Zbežala sta v Evropo in v Sloveniji zaprosila za azil, kjer je MNZ na njeno prošnjo odgovoril takole:

“Pristojni organ ugotavlja, da se navedeni dogodek sploh ni zgodil v njeni izvorni državi, torej v Afganistanu, temveč v Iranu. Glede na to, da je njena izvorna država Afganistan, prosilka pa v postopku mednarodne zaščite uveljavlja težave, ki so se zgodile v Iranu, ki ni država njenega državljanstva, pristojni organ navedb prosilke v konkretnem primeru ne bo obravnaval, saj jih zavrača kot nerelevantne.” Takšne in podobne obrazložitve smo lahko brali vsa leta, ko se je Afganistan pogrezal globje v vojno in kaos. V tem času je bilo tudi več oseb v skrajni duševni stiski tja deportiranih. Ne pozabimo na tovariša A, ki je zbežal iz Afganistana zaradi otroškega suženjstva. Zaradi svoje preteklosti je trpel hude duševne stiske, zaradi katerih je zamudil rok za podaljšanje svojega statusa in je bil posledično deportiran v državo, kjer nima nikogar, razen svojega starega sužnjelastnika.

Zato v trenutku, ko poslušamo cel svet vzdihovati ob novicah iz Afganistana, ki so si ga podredili Talibani, ne prenašamo več krokodiljih solz naših sokrivih oblasti, temveč zahtevamo:

  1. TAKOJŠNJO USTAVITEV DEPORTACIJ V AFGANISTAN IN IZPUSTITEV VSEH AFGANISTANCEV IZ CENTRA ZA TUJCE V POSTOJNI
  2. MEDNARODNO ZAŠČITO ZA VSE AFGANISTANSKE PROSILCE ZA AZIL
  3. REVIZIJO VSEH NEGATIVNO ODLOČENIH PROŠENJ ZA AZIL
  4. HUMANITARNE VIZE IN MEDNARODNO ZAŠČITO ZA VSE PREVAJALCE IN DRUGE SODELAVCE SLOVENSKE VOJSKE
  5. TAKOJŠNJO ODOBRITEV ZDRUŽEVANJA DRUŽIN BEGUNCEV IN NJIHOVA HITRA RELOKACIJA IZ AFGANISTANA
  6. PRENEHANJE PUSHBACKOV BEGUNCEV NA HRVAŠKO IN V BIH
  7. HITRO VZPOSTAVITEV PROGRAMA HUMANITARNIH VIZ NA NACIONALNI IN EU RAVNI