Ambasada

Rog

Samonikla iniciativa v Ljubljani, ki jo sestavljajo lokalni aktivisti in migranti. Podpri nas! / Support us!

Spremljamo:

Policijsko nasilje v centru za tujce Postojna. Več.

Primeri absurdno nehumanih odločb MNZ

Delovna Skupina za Azil

10. marec 2021

V temu tednu je v medijih zaodmeval primer prosilke za azil, ki ji je bila prošnja s strani MNZ zavrnjena, češ da “posilstvo ne predstavlja nehumanega ali ponižujočega ravnanja”. Odločba in izražanje v njej je upravičeno dvignila sum širše javnosti v kriterije, ki jih uporabljajo inšpektorji MNZ, v njihovo strokovnost, nepristranskost, predvsem pa humanost. Žal pa je potrebno tu poudariti, da nikakor ne gre za izjemo – po letih branja negativnih odločb smo namreč zasledili mnogo podobnih primerov neživljenske krutosti odločevalcev. Ta pa žal ne izhaja iz kake osebne psihoze posameznih birokratov, pač pa iz njihove politične vloge. Povedano drugače: najprej se ministrstvo odloči zasledovati določeno politiko do različnih skupin prosilcev za azil, nato pa odločevalci napišejo odločbe, ki sledijo tej odločitvi. In ker politična odločitev nikakor ne sovpada z realnimi humanitarnimi potrebami prosilcev, so odločevalci prisiljeni v odločbe zapisati tudi neverjetne neumnosti. Poglejmo si nekaj najbolj eklatantnih primerov birokratske krutosti.

Eritreja

Pred dobrim letom dni je s MNZ spremenil svojo politikop do prosilcev za azil iz Eritreje. Spomnimo: gre za najhujšo afriško diktaturo, ki ne priznava osnovnih svoboščin in kjer so prebivalci podvrženi prisilnemu delu in celo doživljenskemu služenju vojaškega roka. Zato so Eritrejci tista skupina, ki se ji je širom Evropske Unije z največjo gotovostjo priznavalo pravico do mednarodne zaščite. Razen v Sloveniji. Pri nas so se na Ministrstvu očitno odločili, da je teh prosilcev v Sloveniji preveč, in da jim je treba “poslati signal”, naj tukaj ne ostajajo. Tako so se začele vrstiti negativne odločbe, ki zavračajo eritrejske prosilce na podlagi povsem absurdnih sklepov in ki trdijo, da pričevanja humanitarnih organizacij najbrž niso verodostojna.

Odločevalcem se je med drugim o večletnem obveznem naborništvu in prisilnem delu zapisalo:

»Četudi služenje vojaškega roka v Eritreji ni formalno omejeno in se včasih raztegne na več let, na podlagi dostopnih informacij ni mogoče sklepati, da je to trajno stanje.«

»Poleg tega je potrebno upoštevati, da prisilno in obvezno delo poteka v običajnih okvirih poklicnih aktivnosti, je plačano in je koristno za skupno dobro. Vojaška obveznost, kljub posameznim elementom prisile, ne zadostuje za priznanje prisilnega in obveznega dela, saj to poteka večinoma v obliki različnih državnih služb, ki so priznane kot dopustne in ki koristijo gospodarskemu razvoju države ter krepijo enotnost družbe.« Prav ste slišali, prisilno delo je očitno povsem sprejemljivo, če je koristno gospodarskemu razvoju.

MNZ tudi priznava, da bodo dezerterji verjetno ob vrnitvi res izvensodno kaznovani in zaprti v nehumanih zaporih, in da“… splošno stanje v državi in v zaporih sicer lahko pomeni nehumano in poniževalno ravnanje, vendar pa le-to ni posledica namernega ravnanja države ali organov države in ni povzročeno prosilcu namerno, zato ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite”. Vidite, pravo pozna rešitev za vse!

In tako je na podlagi takšnih in podobnih sklepov Ministrstvo ugotovilo, da se “situacija v regiji izboljšuje” in kot eno izmed prvih v Evropi obsodilo več deset Eritrejcev na deportacijo. Le nekaj mesecev kasneje smo v vseh svetovnih medijih lahko brali o izbruhu vojne in hudih pokolih. Morda bi bilo vendarle bolje, če bi odločevalci zaupali poročilom humanitarnih organizacij.

Afganistan

Praksa z Eritrejo seveda ni nova. Leta 2015 in 2016, ko je v Evropo prihajalo večje število beguncev, je MNZ enako politiko vodilo do Afaganistancev. Ti so v drugih državah v dobivali mednarodno zaščito v veliki večini, odločevalci MNZ pa so potrebovali vse do 2017, da so podelili azil prvemu polnoletnemu prosilcu. Takratne negativne odločbe so kar pokale od okrutnih in nerazumnih birokratizmov.

Ker so varnostne razmere v Afganistanu nevzdržne, je tako MNZ za varno območje razglasil prestolnico Kabul, kamor bi se lahko po njihovem po zavetje zatekli takorekoč vsi Afganistanci. Odločitev so utemeljil s tole ne pretirano prepričljivo analizo:

“Prosilci bi se lahko vrnili v Kabul, na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade in kjer, glede na informacije, obstajajo tudi možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenskih potreb.”

In še: “Organizacije, ki spremljajo varnostne razmere v Kabulu so sicer ugotovile porast napadov upornikov v mestu… Pristojni organ poudarja, da čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu lansirati nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so tudi zahtevali večje število civilnih žrtev kot sicer, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljal resno grožnjo za posameznega civilista.”

Seveda tudi v primeru, ko so ljudje direktno ogroženi od Talibanov, ta grožnja ni nikoli dovolj velika. MNZ dobesedno zasleduje logiko: če bi bil zares ogrožen, bi bil že mrtev. Citiramo iz negativa afganistanskega vojaka: “…če so talibani izvedeli za dejstvo, da se je prosilec nahajal doma in bi ga resnično želeli odpeljati, prav gotovo ne bi trkali na vrata in čakali, da se vrata odprejo, niti ne bi dovolili prosilcu, da pobegne skozi druga vrata hiše.” To so imeli odločevalci za povedati o umetniku, ki je bežal pred Talibani:

“Če bi bilo umetniško ustvarjanje v njegovi kulturi tako nesprejemljivo, kot je to želel prikazati prosilec, potem niti ne bi imel možnosti, da bi se razvil v umetnika, torej ne bi imel možnosti, da bi pel in risal že v šoli, ne bi mogle najti osebe, ki bi ga lahko to naučila, ne bi imel tudi podpore družine in posledično se s tem tudi ne bi mogel preživljati. Njegova nadarjenost oziroma nagnjenost k umetnosti, bi bila v takšnem okolju, kot ga je po eni strani opisal prosilec, zatrta že v kali.”

Ko ni možno zanikati, da so dejansko v nevarnosti, se MNZ reši prosilcev tako, da ponudi deportacijo kam drugam. Tako so poskušali v Kabul spraviti mlado Afganistanko, ki je od otroštva živela v Iranu in je bila žrtev prisilne poroke s starejšim moškim, ki jo je želel odpeljati v Afganistan, z mladoletnim bratom pa so ju brutalno pretepli, ko sta se temu upirala:

“Pristojni organ ugotavlja, da se navedeni dogodek sploh ni zgodil v njeni izvorni državi, torej v Afganistanu, temveč v Iranu. Glede na to, da je njena izvorna država Afganistan, prosilka pa v postopku mednarodne zaščite uveljavlja težave, ki so se zgodile v Iranu, ki ni država njenega državljanstva, pristojni organ navedb prosilke v konkretnem primeru ne bo obravnaval, saj jih zavrača kot nerelevantne.” Takšne in podobne obrazložitve smo lahko brali vsa leta, ko se je Afganistan pogrezal globje v vojno in kaos. V tem času je bilo tudi več oseb v skrajni duševni stiski tja deportiranih.

Irak

Podobnih odločb so bili deležni tudi prebivalci Iraka, celo tisti iz Mosula v času okupacije s strani Islamske države. Prosilec je v svoji prošnji navedel, da so mu pripadniki Islamske države večkrat grozili s smrtjo, ker se jim ni želel priključiti (novačili so ga zaradi njegovih strokovnih znanj, ki bi jim prišla prav). MNZ pa je njegovo prošnjo zavrnil z besedami: “Navedbe prosilca o tem, da je bil v Mosulu ogrožen zaradi prisotnosti Islamske države, so namreč izrazito splošne narave, ki ne temeljijo na prosilčevih lastnih izkušnjah, ampak na prosilčevem občutku ogroženosti “ Prosilec je imel torej po mnenju MNZ zgolj občutek, da so njegovo mesto zavzeli Isis.

Spodnji odlomek pa ilustrira, kako celo predložitev fotografije grozilnega pisma z nabojem, v katerem šiitske milice prosilcu grozijo s smrtjo, ni bil sprejemljiv dokaz za MNZ, ki kot dokaze sprejema samo forenzično preverljive originale:

»Dolžnost prosilca je, da v največjem možnem obsegu zagotovi gradivo in informacije, ki pristojnemu organu (in sodišču) omogočajo oceno tveganja, ki bi mu bil izpostavljen ob odstranitvi v izvorno državo. Glede na vse navedeno, pristojni organ ugotavlja, da bi se prosilec pri utemeljevanju svoje prošnje lahko bolje potrudil pri pridobivanju dokazov.« In kako bi to lahko storil? Njegovi starši bi pač morali tvegati življenje in poslati originalno pismo po pošti, kljub temu, da jim pošto redno pregledujejo. Tako MNZ: »Pristojni organ sicer verjame navedbi, da je pošta, ki gre iz Iraka, morda pregledana, vendar pa dvomi, da bi bila pregledana prav vsaka pošiljka vsakega posameznega državljana. Zato ni nujno, da bi bila pregledana pošiljka, ki bi jo družina poslala prosilcu.« Še en v vrsti koristnih nasvetov, ki jih uslužbenci MNZ pošiljajo prebivalcem Iraka. Zmotilo jih je tudi dejstvo, da grozilno pismo paravojsaške milice ni imelo datuma in podpisa, torej je neverodostojno.

Družine in invalidi

Takšne obravnave pa niso bili deležni le državljani “varnih držav” kot sta Eritreja in Afganistan. V zadnjih petih letih smo bili priča ignoriranju najbolj očitnih humanitarnih norm. Mnogi se še spominjamo sirske družine z bolno matero in otrokom, rojenim v Sloveniji, ki je bila nasilno izgnana na Hrvaško, a ta primer nikakor ni izoliran.

V letu 2016 je MNZ o dveh pakistanskih družinah z 12 otroki, nosečo mamo in invalidnim bratom (brez nog in rok), ki so bežali pred lokalno zemljiško mafijo in jih oblasti niso zaščitile, zapisalo:

“Res je sicer, da iz (prosilčevih) izjav izhaja, da je bil pred 15 leti ubit njegov brat, da je bil pred 4 leti v napadu zadavljen njegov bratranec, ki je bil poročen z njegovo sestro in da so pred letom in pol s strelom ubili njegovega mlajšega brata. Tudi prosilec sam je bil pred 6 leti napaden in v napadu je utrpel težke poškodbe (odsekali so mu roke in noge, op), vendar po mnenju pristojnega organa njegove izjave, kot tudi dejstvo, da je bil že napaden in v napadu poškodovan, ne dajo dovolj podlage za ugotovitev, da so bila ta dejanja v resnici izvršena iz strani sosedov, ki si po njegovi izjavi želijo polastiti njihove zemlje.” Seznam družin, otrok, invalidov in bolnikov, ki so jih uradniki MNZ v zadnjih letih s podobnimi argumenti zavrnili, je izjemno dolg.

Pushbacki

Noro sklepanje MNZ o tem, kaj velja za “ponižujoče in nehumano ravnanje” pa v zadnjih letih s humanitarno krizo na Balkanu dobiva nove razsežnosti. Ne gre namreč le za vprašanje, ali se sme ljudi vračati v matične države, ampak tudi vprašanje, kaj jih čaka ob vrnitvi na Hrvaško – kamor so naše oblasti poslale preko 25.000 migrantov, kjub dejstvu, da so tam pretepeni, mučeni, oropani in ilegalno potisnjeni v nehumana bosanska taborišča. O takšnem ravnanju hrvaških oblasti na evropski ravni ni več nobenega dvoma, a Slovenija vztraja pri svojem. Tako so nedolgo nazaj opravičili dublinsko deportacijo begunca na Hrvaško:

»...pristojni organ ugotavlja, da je prosilec navedel, da so tam slabe razmere, da so ga tepli, mu vzeli telefon, ga večkrat vrnili v Bosno in Hercegovino in da mu niso omogočili podati prošnje za mednarodno zaščito, kljub temu, da je to željo izrazil, da ni imel intervjuja, razen razgovora na policijski postaji. ...Kar pa je še precej bolj bistveno je dejstvo, da prosilec govori o obravnavi, ki je je bil domnevno deležen kot nezakoniti migrant in te njegove domnevne izkušnje ne pomenijo, da je mogoče predpostavljati, da bo takšnega ravnanja deležen kot prosilec za mednarodno zaščito. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi kazala na to, da bi izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilcem.« Pri tem sklepanju bi seveda lahko MNZ opazoval kar samega sebe in preštel, koliko prosilcev za azil so sami na hitro spremenili v »ilegalne migrante« in jih pognali v mučilno verigo vračanj po Balkanu.

Podobne primere absurdov bi lahko naštevali v nedogled, saj je IZGON že od začetka strategija slovenske azilne politike.