Drage tovarišice in tovariši,
danes bi radi opozorili na zaskrbljujoče dogodke, s katerimi se naša skupnost sooča v zadnjih tednih. Medtem ko se celotna država osredotoča na volitve, si mi – tuji delavci, študenti in prosilci za azil – zastavljamo veliko bolj neposredno vprašanje: kako bomo varno prišli domov, ne da bi bili napadeni?
Le nekaj sto metrov od tukaj, na Bavarskem dvoru, je bil indijski študent brutalno pretepen s strani skupine zamaskiranih moških, medtem ko je čakal na avtobus. Napadli so ga od zadaj, ga zbili na tla ter ga nato udarjali in pretepali, dokler njegov obraz ni bil popolnoma prekrit s krvjo. Napadalci so fotografijo napada objavili na svoji Instagram strani in zapisali: »čestitke fantom«.
Kljub prijavi policiji se je le nekaj dni kasneje zgodil podoben napad na glavni avtobusni postaji, kjer je bil afriški delavec napaden s strani nekaj zamaskiranih moških, ki so mu v obraz razpršili solzivec in pobegnili. Ko smo se o tem začeli pogovarjati med seboj, smo ugotovili, da je veliko število tujcev doživelo povsem enako situacijo. Zamaskirani moški prežijo na delavce in študente v večernih urah, ko se vračajo z dela, čakajo, da jih ujamejo same, jih pretepejo in pobegnejo. Takšna strahopetna rasistična zloraba se dogaja že nekaj časa.
Zato je naše prvo vprašanje naslednje: zakaj bi kdo storil kaj takega? Zakaj nekateri mladi moški menijo, da imajo pravico napadati ljudi z drugačno barvo kože? Odgovor je preprost: to počnejo zaradi strahu. Ta družba je polna strahu. Ljudje se bojijo prihodnosti, bojijo se prihajajoče vojne in gospodarske krize. In namesto da bi se s temi vprašanji soočili, politiki njihov strah usmerjajo proti tujcem. Za vsak problem v družbi krivijo migrante, revne in ranljive. In ljudje verjamejo, da bodo, če nas lahko izbrišejo, vsi njihovi problemi izginili skupaj z nami.
Seveda je realnost povsem drugačna. Mi nismo tisti, ki smo življenje v tem mestu naredili tako drago. Mi nismo tisti, ki smo naredili stanovanja nedostopna. Mi nismo tisti, ki privatiziramo zdravstveni sistem. Mi nismo tisti, ki smo naredili gospodarstvo nestabilno. Mi nismo tisti, ki povzročajo vojne. Prav nasprotno: mi smo tisti, ki gradimo domove, čistimo ulice, skrbimo za bolne in starejše, podpiramo gospodarstvo! Če torej iščete krivca, ne glejte proti migrantom – glejte proti politikom, glejte proti bogatim in vplivnim, ki so ustvarili to nepravično družbeno situacijo.
Vendar obstaja alternativa strahu: imenuje se SOLIDARNOST. Solidarnost med revnimi in izkoriščanimi, solidarnost med delavskim razredom vseh narodov. Politiki nimajo odgovorov na probleme družbe – mi jih imamo. Vemo, kako je soočati se z izkoriščanjem, revščino, brezdomstvom, nasiljem, celo vojno. In zato vemo, da je edini način preživetja ta, da se organiziramo, podpiramo in ščitimo drug drugega. Ko postaja situacija vse težja, moramo zgraditi gibanje, ki se lahko upre pritisku, ustavi neenakost, nasprotuje vojnam in ustvari varnejšo prihodnost za vse. Kajti brez enotnosti in solidarnosti med delavskim razredom prihodnosti ne bo za nikogar.
Mnogi nas skušajo preprečiti združevanje, s tem da širijo rasizem, nasilje in sovraštvo. Čas je, da jih prenehamo poslušati. Vemo, koliko smo vredni kot ljudje. Vemo, od kod prihajamo in kam gremo. Vemo, da bi se brez našega dela in prispevka ta družba sesula v enem tednu. Ali res verjamete, da nas bodo ustrahovali neki otročji rasisti, ki v življenju še niso izkusili resničnih težav in stisk? Lahko ponavljajo poceni slogane in nasilno vedenje, ki so se ga naučili iz ameriških medijev, kolikor hočejo – a realnost na terenu se ne bo spremenila: tukaj smo, organizirani smo in nas ni strah!
Tukaj smo!
Leave a Reply