Iz Alžirije sem odšel pred šestimi leti. Za prvi azil sem zaprosil v Sloveniji. Po devetih mesecih v azilnem domu sem dobil delovno dovoljenje in takoj sem začel iskati službo. Kmalu sem se zaposlil v eni izmed ljubljanskih restavracij. To so bili najsrečnejši dnevi mojega življenja. Prvič sem namreč počutil, da sem enak kot drugi. Tega niti v svoji domovini nisem mogel doživeti, saj je moja država zelo razredno razdeljena, sam pa sem bil iz revne družine. V omenjeni restavraciji sem delal skupaj z drugimi in dobival enako plačo kot vsi. Enkrat je imel eden izmed sodelavcev rasistične komentarje, bil sem žalosten in naslednji dan nisem šel na delo, saj sem mislil, da je povedal to, kar si vsi mislijo. Šef me je prišel iskat v azilni dom in mi povedal, da je nagnal rasista, saj rasizma ne bo toleriral in naj se vrnem, saj sem eden izmed njegovih najboljših delavcev. Res sem bil vesel, da lahko nadaljujem. Toliko mi je pomenilo, da me spoštujejo, da imam denar, da si lahko kupim cigarete, da si lahko kupim obleke in se počutim kot človek. Vsak dan po službi sem šel v Spar in si kupil cigarete in eno pivo, spil sem ga na klopici v parku in nato šel zadovoljen počivat v svojo sobo.
Nekega dne pa sta do mene prišli dve pomembni osebi, ki delata v azilnem domu. Nisem maral teh dveh oseb, onadva pa ne mene. Rekla sta mi, da sem dobil zadnji negativ in da naj zbežim, če ne, me bodo deportirali. Prestrašil sem se in še isto noč sem zapustil Slovenijo. Spet sem bil na poti, na začetku. Za azil sem zaprosil najprej v Avstriji, potem v Nemčiji, nato v Švici, nikjer ne marajo arabcev, povsod sem se počutil slabo, nisem imel obstanka. Ko so mi nato v Švici povedali, da me bodo deportirali v Slovenijo, sem si naravnost oddahnil. Veselil sem se vrnitve, saj je Slovenija moja najljubša država na svetu.
In res, vrnil sem se v Ljubljano, kjer mi je odvetnik povedal, da je bila informacija, ki sem jo dobil od tistih oseb v azilnem domu, napačna. Takrat nisem dobil zadnjega negativa in ni bilo grožne, da bi bil deportiran. Toda, ker sem odšel, sem prekinil svoj azilni postopek, zato sem v takšni situaciji zdaj. Brez delovnega dovoljenja, brez možnosti za azil, v deportacijskem postopku. Skoraj sem se zjokal od besa. Če me ne bi tisti ljudje nalagali, bi najbrž lahko še vedno delal in živel normalno življenje, tako pa sem pristal na cesti, brez upanja, da v Sloveniji pridobim dovoljenje za bivanje.
Na ulici sem se moral znajti na popolnoma drugačen način. Mafija hitro zve, kdo je lačen in obupan. Tako sem začel prodajati travo. Kot nimam sreče v življenju, so me zelo hitro dobili policaji, z nekaj grami marihuane, in me zaprli. Dobil sem dve leti pogojne in izgon iz države za štiri leta. Če bi imel papirje, bi za isto količino trave dobil le nižjo denarno kazen, tako pa sem nedokumentirani migrant, vsak prestopek me lahko stane glave. Na srečo je sodišče kasneje odpravilo izgon. Ampak trave si nisem upal več prodajati in velikokrat sem bil lačen, razen kadar sem dobil kaj hrane od prijateljev.
Kmalu za tem so me zaprli v Postojno, v Center za tujce. Tam sem prebil kar nekaj mesecev. Policisti so bili prijazni z mano, dajali so mi kavo in cigarete, tudi socialna delavka je bila dobra do mene. A ponoči nisem mogel spati, saj mi je inšektor ves čas grozil z deportacijo. Moral sem jemati tablete za spanje, da sem se lahko ob večerih sploh pomiril. Vse bi prenesel, tudi da ostanem zaprt tam, samo naj me ne deportirajo. Ne razumejo, od česa sem zbežal. Ne razumejo, kako je živeti v revščini v takšni državi, iz kakršne sem jaz. Kakšnemu izkoriščanju in poniževanju sem bil podvržen. Vse kar si želim je, da bi lahko živel tukaj in delal.
Ko je prišla korona, so me izpustili iz Postojne. Po eni strani sem bil srečen, da sem na svobodi, po drugi strani pa sem bil spet na cesti, in to med karanteno, ko nisem imel nobenega prostora, kjer bi lahko bil vsaj malo na toplem. Še dobro, da so mi pomagali prijatelji iz Slovenije in mi ponudili streho nad glavo in kak obrok. Enkrat ponoči sem bil napaden, človek me je močno poškodoval in več tednov sem preživel v bolnici, kjer so se borili za moje življenje. Zdaj sem bolje. Ampak mi je težko. Nehal sem kaditi cigarete, saj si jih ne morem privoščiti, včasih mi kdo kakšnega ponudi in ga pokadim. Velikokrat me preplavijo temne misli, ki jim ne morem ubežati. Le kdaj, ko sedim ob reki, za trenutek pozabim na skrbi, in gledam vodo, jez, ptice. Nazaj nočem, naprej nočem, tukaj pa ne morem biti. Pa bi rad bil. Sanjam o tem, da bi imel svojo sobo, da bi imel službo, da bi živel človeka dostojno življenje. Tako kot sem ga živel tistih nekaj mesecev, ko sem delal v tisti restavraciji.
X, Alžirija