Izjava Ambasade Rog na protestu pred Centrom za tujce
Objekt pred nami so bistroumni policijski piarovci nekoč preimenovali iz prvotnega “Centra za odstranjevanje tujcev” v bolj politično korektni “Center za tujce”. Na stene so obesili nekaj plakatov nasmejanih otrok in za ograjami postavili košarkaško igrišče. Medijem in humanitarcem neprestano govorijo: “vidite, kako lepo ravnamo s tujci – to sploh ni zapor! Tukaj samo malce omejujemo gibanje ljudem, ki jih je treba odstraniti iz družbe…” Vsakemu, ki pozna zgodovino, bi morala ob takšni eichmanovski propagandi zaledeneti kri. Na ta način so se v Evropi vedno legitimirali zločini nad človeštvom. In vsak, ki je v centru dejansko preživel nekaj časa, točno ve, kako ga pravilno poimenovati: to ni nič drugega kot koncentracijsko taborišče!
Vsi, ki spremljajo zgodovino te nesrečne ustanove vedo, da je že od samega začetka prizorišče brutalnih zlorab človekovih pravic. Seznam taboriščnikov nam nazorno kaže zgodovino državnih zločinov nad ljudmi. V njem so se znašli izbrisani, v njem so se znašli bosanski begunci, v njem so se znašli odpuščeni delavci, danes so v njem begunci iz Bližnjega Vzhoda in Afrike. Vsi ljudje, ki so bili v neki točki označeni za “ilegalne” in s tem prikrajšani za pravico do tega, da bi sploh imeli pravice – zreducirani na golo fizično preživetje: obrok, postelja, ena ura telovadbe.
Medtem ko se policijski piarovci hvalijo, da država tujcem milostno podarja hrano in streho nad glavo, pa zamolčijo, da jim Center odreka najosnovnejše človeško dostojanstvo: svobodo gibanja, svobodo dela, svobodo uveljavljati svoje pravice. Taboriščni inšpektorji so do popolnosti izoblikovali sistem psihološke prisile in ustrahovanja, saj je edini možni izhod iz celice podpis lastne deportacije. V tem času so se inšpektorji naučili tudi umetnosti izigravanja nedokumentiranih in revnih ljudi, umetnosti razdiranja družin in ustrahovanja družinskih članov, umetnosti prekinjanja porok, umetnosti kraje dokumentov in celo umetnosti ugrabitev. Kot povedo taboriščniki, je Center za tujce mnogo slabši kot navaden zapor – “tam vsaj veš, zakaj si zaprt in koliko časa boš ostal, dobiš lahko odvetnika… tu pa si prepuščen na milost in nemilost enega inšpektorja”. Ne moremo se čuditi, da so poskusi samomorov nekaj vsakdanjega – tudi to policija prikriva medijem z zapiranjem psihično uničenih taboriščnikov v samice.
V zadnjih mesecih se je to sramotno taborišče še razširilo, saj je država pričela zapirati tudi prosilce za azil, od tam pa jih vrača naravnost v roke nasilne hrvaške policije. Zaradi prenatrpanosti kapacitet je policija vzpostavila tudi “kontejnerski oddelek” v velikem, z rešetkami zaprtem skladišču, kjer prosilci za azil brez osnovne oskrbe, mnogi še vedno poškodovani in brez čistih oblek, po tedne in mesece čakajo na odločitev ministrstva. Danes, ko imajo spet opravka z mediji, so skladišče začasno izpraznili in poskrili taboriščnike v glavno stavbo, stran od oči javnosti. Ne glede na to, kam jih med deportacijskimi postopki skrivajo, pa ostaja javno znano dejstvo, da se prosilce za azil verižno vrača v Bosno in Hercegovino, da so pri tem podvrženi pretepanju, mučenju in ropom, in da mnogi pri tem izgubijo življenja.
Toda tako kot taborišče že od samega začetka izvaja zločin nad človeštvom, se mu ljudje že od samega začetka upirajo. Od znotraj in od zunaj. In naj policija še tako na široko postavlja svoje ograje, to ne bo ustavilo upora. Ta mesec so prosilci za azil izvedli dva protesta, mnogi še naprej gladovno stavkajo. Sporočilo je preprosto: “Nismo kriminalci, želimo le navadna življenja!” Zahtevajo pravične in transparentne postopke za azil, zahtevajo svobodo.
Danes se jim ponovno solidarnostno pridružujemo zunaj zidov in zahtevamo, da se dolgoletno sprenevedanje oblasti preneha. Taborišče lahko poimenujete kakorkoli želite, ampak to ne izbriše dejstva, da je to koncentracijsko taborišče in da je koncentracijska taborišča potrebno nemudoma, brez izgovorov zapreti! Žico, drone in termo-kamere na meji lahko poimenujete kakorkoli hočete, še vedno pa ostajajo zločinska orožja proti ljudem na begu, proti obmejnim prebivalcem in proti naravi, zato jih je treba takoj odstraniti! In sistem verižnih množičnih izgonov ljudi v bosanska taborišča lahko poimenujete s kakršnimkoli že pravnim terminom, to ne spremeni dejstva, da gre za načrtno nasilje, za mučenje in ubijanje – za zločin proti človeštvu, ki ga ne smemo tolerirati niti sekundo.
Zaprimo koncentracijska taborišča!
Ustavimo nasilje na mejah!
Svoboda za vse ljudi!
(foto: Željko Stevanić)