Smernice za novo migracijsko politiko

25. septembra, 2020 Delovna Skupina za Azil Delovna Skupina Za Azil 0

Tekst si lahko v obliki pamfleta naložite tu.

UVOD

V neposredni bližini slovenske meje imamo opravka z najbolj akutno humanitarno krizo v Evropi. Tisoče oseb se brez najnujnejše oskrbe stiska v nehumanih taboriščih v Bosni in Hercegovini, ob poskusih, da bi območje zapustili, pa so soočeni z nasiljem hrvaške policije, ki uhaja izpod nadzora in močno stopnjuje napetosti v regiji. Kriza pa ne poteka le na južni strani Kolpe – hkrati se namreč znotraj meja Slovenije povečuje število delavcev, mater in otrok, ki zaradi birokratskih zapletov nimajo dostopa do najosnovnejših pravic in ostajajo zunaj sistema več let ali celo vse življenje. To stanje je nevzdržno in ga je potrebno nemudoma nasloviti.

Ta kriza ni samoumevna in nerešljiva, pač pa je proizvod treh desetletij slabih političnih odločitev na področju migracij. V odsotnosti resnih migracijskih strategij je država dovolila, da je priseljevanje postala tema za politično propagando. Na ta način je področje postalo peskovnik za skrajno desne populiste in funkcionarje varnostnih agencij, medtem ko je bila resna razprava nemogoča. Dosedanji ukrepi vlade so bili zato vsi represivni in politično motivirani, z njimi pa se kriza ne rešuje, temveč poglablja. Ali lahko kakšen politik resno trdi, da so dosedanji ukrepi na meji kakorkoli peljali k ureditvi razmer? Ali so zakonske omejitve pri urejanju bivanja za tujce kakorkoli prispevale k izboljšanju sistema? Nasprotno, regija hitro drvi novim krizam in mednarodnim sporom naproti, medtem ko v državi vlada birokratski kaos. Žal pa opažamo, da se odgovorni funkcionarji niso zmožni soočiti z razmerami na terenu, njihovi novi predlogi pa nas peljejo k zaostrovanju razmer.

Tako slovenska vlada kot družba v celoti zato potrebujeta resen premislek o dosedanji politiki priseljevanja. S Smernicami za novo migracijsko politiko želimo odpreti nujno razpravo, na mizo postaviti nekatere predloge za drugačno reševanje problemov in hkrati zahtevati ukrepe, ki so nujni za ublažitev nastalih kriz. Prihajamo v obdobje, ko bodo geopolitične, ekonomske in klimatske spremembe povzročale vse množičnejše selitve, globalne migracije pa bodo nedvomno zaznamovala življenja vseh nas. Slovenija se ob tako velikih izzivih in tako klavrno zgodovino ukrepanja na področju migracij ne more več izogibati svoje odgovornosti. Čas je za drugačen pogled in za nov začetek.

PREGLED PROBLEMOV

Da bi razumeli, kakšni politični ukrepi so potrebni za reševanje krize, je najprej potrebno identificirati ključne probleme. Zavedamo se, da so ti širši od slovenskega konteksta in vključujejo reforme na mednarodnem nivoju, vsekakor pa ima slovenska država že danes možnosti, da na svojem ozemlju ravna drugače in tudi sooblikuje drugačne evropske migracijske politike. Te so se namreč izkazale kot slabe tako za migrante kot tudi državljane, Slovenijo pa postavljajo v izjemno slab položaj. EU zaostruje svojo azilno in vizumsko politiko, krepi mejni nadzor in financira brutalne mejne režime v severni Afriki in Turčiji že več kot 30 let, zdaj pa militarizira tudi meje med nekdanjimi partnericami in celo med državami schengenskega območja. Ti ukrepi so terjali več kot 30.000 življenj v čolnih na Mediteranu, v prikolicah in gozdovih na Balkanski poti in tudi v reki Kolpi, v ničemer pa niso prispevali k večji urejenosti migracij. Nasprotno, leta 2015 so pripeljali do največje stopnje iregularnih migracij v sodobni evropski zgodovini, do grozljivih razmer v begunskih taboriščih in političnega nemira povsod po EU. Ustvarili so tudi več milijard vredno tihotapsko industrijo in tisoče ljudi pahnili v ilegalo, v surovo izkoriščanje in suženjstvo. Sistematično onemogočanje legalnih migracij za prebivalce regij, ki so odvisne od evropske ekonomije, enostavno ne deluje in to vemo že 30 let. Slovenija pa žal kot pridna učenka sledi starim smernicam in brez premisleka o posledicah povečuje proračun za mejni nadzor ter zaostruje svojo zakonodajo. To je postalo jasno tudi z ukrepi, ki jih je sprejemala v zadnjih letih in s katerimi je močno zaostrila krizo. Za boljše razumevanje situacije si zato pobližje oglejmo te ukrepe in njihove posledice:

1. Protizakonito verižno vračanja v BiH:

Prvi ukrep policije, ki je močno zaznamoval razmere na terenu, je šel v smer preprečevanja domnevnih zlorab azilnega sistema. Da bi zmanjšal število prosilcev, ki po nekaj dneh zapustijo postopke in se odpravijo v druge države, je vrh policije z direktivo obmejnim policijskim postajam ukazal, naj prenehajo z izvajanjem individualnih postopkov in domnevno neupravičene prosilce skupinsko vračajo na Hrvaško. Pri tem se je skliceval na Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, hrvaškim policistom pa je celo podelil pooblastila za izvajanje postopkov na slovenskem ozemlju. Učinek je bil povsem kontraproduktiven, saj so migracije od takrat bolj kaotične, sprožila pa se je sledeča dinamika:

  1. Begunci po prečkanju meje več ne pristopijo do prve policijske postaje, da bi zaprosili za azil in vstopili v azilni sistem, ampak se poskušajo preko neobljudenih območij prebiti do Ljubljane ali Italije, saj se (upravičeno) bojijo, da jih bo slovenska policija vrnila v roke nasilnim hrvaškim policistom, ki begunce brez postopkov vračajo v BiH.

  2. Tako se ni zmanjšalo število iregularnih prehodov meje, ampak le število ljudi, ki se pri vstopu v državo registrirajo. Povečalo se je torej število skupin, ki potujejo po nevarnih predelih in v gozdovih. To potrjujejo tako pričanja beguncev kot tudi obmejnih prebivalcev, na večjo razpršenost migracij skozi neobljudena in nevarna območja pa kažejo tudi podatki policije.

  3. S tem je zrastla tudi vloga tihotapcev, saj so v zaostrenih razmerah pogosto edini, ki lahko beguncem pomagajo, da se izognejo vrnitvi. Teh je danes več kot pred sporno direktivo, ne glede na ukrepe države pa postajajo integralni del sistema (kot so pokazale afere s tihotapskimi varnostniki v azilnem domu). Število tihotapcev se bo še naprej večalo sorazmerno s številom obupanih ljudi, ki nimajo kam iti in nimajo drugih sredstev preživetja, tudi če slovenske zapore zapolnimo do zadnjega kotička.

  4. Nenadna rast števila tihotapcev v priporu vzbuja upravičene skrbi o postopkih, po kateri se te osebe obtožuje, o smislu pripora oseb, ki bodo potem vrnjeni v druge države, ter seveda o vidni obremenitvi pravosodnega sistema, ki ga je ta ukrep sprožil. Namesto ponovne ocene zaostrenega lova na tihotapce pa smo dobili novo sporno rešitev: hitre sodne postopke in ostrejše kazni, s čimer se očitno niža standard dela pravosodnega sistema.

  5. Ko je policija prisilila begunce v iskanje nevarnejših poti, se je povečalo tudi število smrti, poškodb in trajnih obolenj. V Kolpi je bilo od leta 2018 zabeleženih več kot 20 utopitev tujcev, število umrlih v gozdovih, gorah ali v prikolicah tovornjakov pa je mnogo večja. V zvezi z očitno nesprejemljivimi posledicami svojih ukrepov slovenska vlada ni storila popolnoma ničesar – preštevanje mrtvih je postal zgolj normalen del varovanja meje.

  6. Normalni del varovanja meje pa je medtem na Hrvaškem postalo tudi pretepanje, mučenje in streljanje beguncev, ki jih Hrvaška nato v vse slabšem stanju vrača na bosansko mejo. Državni sistem verižnega vračanja beguncev na Hrvaško in preko nje v BiH, je nedvomno prispeval k porasti policijskega nasilja in kršitvam človekovih pravic v regiji.

  7. Posledica ukrepa pa so tudi prenatrpana begunska taborišča v BiH, v katerih so ujeti begunci, ki več ne morejo zaprositi za azil v Sloveniji, niti se ne morejo vrniti nazaj. V njih vladajo nehumane razmere, lakota, bolezen, mraz in nasilje. Kapacitete so zapolnjene, ljudje spijo na tleh ali pa iščejo prazne objekte. Najbližji takšen tabor se nahaja le 100 km od slovenske meje, a slovenska policija vrača ljudi tja brez kančka premisleka, tudi ko gre za ženske in otroke.

  8. Taboriščne razmere se vse bolj vzpostavljajo tudi v Sloveniji, in sicer v postojnskem Centru za tujce – zaporu, v katerem so tujci zaprti po več mesecev, pogosto brez jasnih utemeljitev in brez možnosti pritožbe. Ministrstvo za notranje zadeve je junija 2020 pričelo zapirati tudi prosilce za azil, ki morajo sedaj na odločitev MNZ čakati v Centru za tujce (namesto v Azilnem domu), čeprav Upravno sodišče takšne odločbe omejitve gibanja redno zavrača kot protipravne. To je pripeljalo do zaostritev razmer v Centru, do prenatrpanih kapacitet, neurejenih zdravstvenih in higienskih pogojev in prekoračitev policijskih pooblastil. Zaradi takšnih izrednih razmer je poleti 2020 prišlo do serije protestov in gladovnih stavk s strani zapornikov.

  9. Opozoriti je potrebno tudi na to, da Slovenija z vračanjem ljudi na Hrvaško po sporazumu iz leta 2006 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 8/06) direktno krši evropsko zakonodajo. Sporazum po vstopu Hrvaške v Evropsko Unijo namreč ni več veljaven, saj so članice EU dolžne spoštovati enotno zakonodajo EU in ne morejo samovoljno sklepati sporazumov, ki so v nasprotju z mednarodnimi zakoni.

  10. Nenazadnje pa je ob militarizaciji meje in množičnemu vračanju poleg kršitev človekovih pravic potrebno opozoriti tudi na korupcijska tveganja, ki spremljajo nenehno dograjevanje nadzornega mehanizma, ne da bi ta dajal oprijemljivih rezultatov. Kako lahko država upravičuje novo postavljanje ograj, nakup opreme in stotine novih zaposlitev za izvajanje ukrepov, ki so bili do zdaj očitno kontraproduktivni, in s katerimi naj bi se varovalo mejo, ki je v naslednjih letih po hrvaškem vstopu v schengensko območje sploh več ne bo?

2. Sistemsko izključevanje:

Drugi problematični ukrep Ministrstva za notranje zadeve je bil birokratski in je šel v smer zmanjševanja privlačnosti (t.i. “pull faktor”) Slovenije za iregularne migracije, ter povečanje učinkovitosti vračanja. Gre predvsem za spremembe Zakona o tujcih in Zakona o mednarodni zaščiti, ki naj bi onemogočale domnevne zlorabe sistema. V to kategorijo spadajo tudi notranje direktive upravnim enotam, ki jim narekujejo prijavljanje porok tujcev in onemogočanje združevanja družin tukaj živečim osebam. Tudi ti ukrepi niso prispevali k večji urejenosti priseljevanja – velika večina ljudi v Slovenijo namreč vstopa na regularen način in jim je s temi postopki to le otežkočeno, medtem ko na iregularne migracije nimajo vidnega vpliva.

Posledice so sledeče:

  1. V Sloveniji skokovito narašča število oseb, ki so nedokumentirane in si ne morejo nikakor urediti statusa. Daleč največ jih je vstopilo na regularen in zakonit način – preko delovnih, turističnih, študentskih ali družinskih dovoljenj, ki pa so jim iz različnih razlogov prenehali veljati in si jih znotraj Slovenije ne morejo podaljšati. Za mnoge velja, da se de fakto ne morejo vrniti v svoje države ali nimajo funkcionalnih ambasad, zaradi česar v Sloveniji, kjer imajo službe in družine, nadaljujejo z iregularnim bivanjem.

  2. Nedokumentiranost ljudi sili v sivo ekonomijo in izkoriščanje, v tem času pa nimajo dostopa do zdravstvenega ali socialnega sistema. Ker država zaostruje administrativne ovire pri urejanju dovoljenj za bivanje (prstne odtise je potrebno oddati zunaj Slovenije, viša se cenzus potrebnih prihodkov za bivanje družin, zamujene roke ali spremembe statusa se sankcionira z izgonom iz države…), se množica delavcev, mladoletnikov in družin, ki v Sloveniji že dela in se šola, znajde v postopkih odstranitve. Ker je država izbrisala vse poti do legalizacije teh oseb, jih sili v skrivanje, v izogibanje registraciji, policijskim postopkom itd…

  3. V podobnih situacijah se znajdejo tudi prosilci za azil in druge osebe, ki so v Slovenijo vstopile na iregularen način. Ti se v primeru zavrnitve prav tako znajdejo v postopku odstranitve, ki največkrat ni izvedljiv, predvsem pa ni racionalen. V teoriji se takšne osebe vrne “na avion in domov”, v praksi pa se največkrat zgodi, da jih policija nima kam vrniti in zato osebe preživijo do eno leto zaprte v Centru za tujce, ali pa brez dovoljenja za delo več let životarijo na t.i. začasnem zadrževanju. Gre za večletno psihološko in fizično izčrpavanje ljudi v upanju, da bodo podpisali papirje za lastno deportacijo. Takšno siljenje v vrnitve za vsako ceno pa večkrat rezultira tudi v kršitvah človekovih pravic ali celo smrti deportirancev.

  4. Te osebe predstavljajo tudi izjemno administrativno breme tako za upravne enote kot policijo – ti morajo posvečati znatna sredstva postopkom, ki ne peljejo nikamor. Z leti se takšni primeri kopičijo in predstavljajo vse večjo sivo cono nerešenih zadev upravnega sistema.

  5. V sklopu restriktivnih ukrepov za tujce je tudi problematična direktiva, ki upravnim enotam narekuje rasno profiliranje in policijsko prijavljanje oseb, ki želijo registrirati poroko s slovenskim partnerjem. Tako je policija nalogo preverjanja pristnosti zvez odvzela za to pristojnim organom in si sama vzela pravico, da brez ugotovitvenega postopka odloča o zvezah slovenskih partnerjev s tujci, ter samovoljno prekinja postopke sklenitve zakonskih zvez. To je večkrat peljalo do protipravnih priporov tujcev, zasegov listin in oviranja postopkov urejanja družinskega življenja – nazadnje pa celo do rednega policijskega ustrahovanja slovenske državljanke na njenem domu z namenom izgona njenega tujega partnerja.

  6. Drug takšen ukrep pa je zapiranje tujcev z neurejenimi dokumenti v Center za tujce. Gre za izreden ukrep, namenjen osebam, ki predstavljajo resno nevarnost za javni red in mir ali so izkazali izrazito begosumnost, kar seveda za večino oseb, ki dlje časa bivajo v Sloveniji, ne velja. Toda zapiranje v Center očitno ni namenjeno preprečevanju pobegov teh oseb, ampak opravlja funkcijo psihološkega pritiska, da se izsili njihovo privolitev v prostovoljno deportacijo. Na ta način so tujci brez zakonske podlage zaprti tudi po eno leto – čas, v katerem ima policija popolno diskrecijo upravljanja z njihovimi pravicami. Nič nenavadnega, da v Centru za tujce neprestano prihaja do samomorov, samopoškodovanja, gladovnih stavk in drugih obupanih poskusov, s katerimi želijo zaporniki opozoriti nase. Namesto da bi to območje brezpravnosti odpravila, pa MNZ v novih predlogih zakona o tujcih širi definicijo begosumnosti na praktično vse tujce, ki si v Sloveniji poskušajo urediti bivanje.

  7. Učinek takega ravnanja je lahko le eden: policija za prikazovanje učinkovitosti polni statistike s spornimi deportacijami tujcev, ki si poskušajo urediti bivanje in za to izpolnjujejo vse pogoje. Ti tujci se v upravičenem strahu pred deportacijo zdaj izogibajo vseh postopkov in nadaljujejo z bivanjem brez dokumentov.

REŠITVE

Kot iztočnice za razmislek o drugačni migracijski politiki predlagamo tri temelje za politično reorientacijo: relokacijo, integracijo in amnestijo.

1. Relokacija

naslavlja situacijo v neposredni bližini Slovenije. Njeno načelo je preprosto: humanitarno krizo na Balkanu je potrebno reševati s humanitarnimi ukrepi, ne z represijo.

Policijski sindikat sam priznava, da na meji v resnici opravlja Sizifovo delo, saj ljudje iz taborišč prihajajo ne glede na število vrnitev. Rešitve sicer išče v zaostritvi zakona o mednarodni zaščiti, a bi svoje delo najbolj poenostavili s priznanjem, da je situaciji na Hrvaškem in v BiH dosegla kritično točko in je iluzorno razmišljati, da bo z vse okrutnejšim vračanjem prosilcev za azil v te razmere njihovo število kaj manjše. Slovenske oblasti sicer rade poudarjajo, da si morajo evropske države deliti breme reševanja begunske krize, a sama na tem področju počne izjemno malo: smo na repu držav v EU po podelitvi statusov mednarodne zaščite, po številu prosilcev pa močno zaostajamo celo za Madžarsko. V primeru begunskih ladij, ki se potapljajo v Mediteranu, evropske države redno prevzemajo odgovornost za sprejem. Slovenija pa ima v neposredni bližini meja prav takšno potapljajočo se ladjo – to so begunska taborišča na Balkanski poti – a za njihovo reševanje ne počne ničesar.

Zato predlagamo sledeče ukrepe v smeri reševanja krize:

  1. Policija mora nemudoma prenehati s protizakonitimi množičnimi vračanji na Hrvaško in začeti v skladu z mednarodnimi humanitarnimi standardi individualno obravnavati osebe, ki zaprosijo za azil.

  2. Slovenija naj iz taborišč v BiH nemudoma sprejme 1000 prosilcev za azil. Ti prosilci se bodo tako ali drugače v naslednjih mesecih znašli na naših mejah, kot kažejo izkušnje, bo policija mnoge izmed njih obravnavala tudi po desetkrat ali več. Neposreden sprejem bi odrezal tako nasilno vlogo hrvaških policistov kot tudi vlogo tihotapcev, poenostavil administrativne postopke in razbremenil policijo.

  3. Slovenija naj prevzame aktivno vlogo pri opozarjanju evropskih institucij in pritiska na države članice, naj s podobnimi programi pospešene relokacije naslovijo humanitarno krizo v Bosni in Hercegovini.

  4. Prebivalcem ob meji je potrebno vrniti okolje v normalno stanje, odstraniti ograje in sprejemati prosilce za azil v azilne postopke na policijskih postajah na mejnih prehodih, namesto da se jih preusmerja v notranjost države po divjini.

2. Integracija

Naslavlja razmere, ki so nastale zaradi dolgoletne politike odvračanja, ki je mnogim onemogočila vključitev v sistem. Zato je nastal sivi trg, ki ga je potrebno nasloviti na način, da se delavcem, družinam, mladoletnikom in drugim tujcem poenostavi administrativne postopke pri pridobivanju dovoljenj.

Medtem ko se povečuje število programov, namenjeno integraciji tujcev, se odpravljajo vzvodi, po katerih bi se ti dejansko lahko vključili v slovensko družbo. Iz prakse vemo, da bodo ljudje brez dostopa do trga dela, stanovanj in socialnih pravic, ostali na robu družbe. Integracijski programi bodo imeli smisel šele, ko bodo odpravljene nesmiselne administrativne komplikacije in določbe, ki ljudi držijo v izkoriščevalskih razmerjih.

Za to predlagamo sledeče spremembe:

  1. Slovenija naj skrajša izjemno dolgotrajne azilne postopke in se loti učinkovitejšega sistema vključevanja in nastanitve. Tu velja opozoriti, da je država za potrebo (popolnoma neuspešnega) varovanja meje zaposlila več sto ljudi, odločevalcev v azilnih postopkih pa je zgolj 16 in povprečno izdajo manj kot 2 odločbi na mesec. Zaposlila ni niti novih socialnih delavcev ali novih organizatorjev, ki so nujni za to, da azilni sistem funkcionira. Še huje je z nastanitvijo tako prosilcev za azil kot oseb s priznano mednarodno zaščito, kjer se v petih letih kljub veliki porabi sredstev ni premaknilo skoraj nič. Že ob najmanjšem povečanju števila prošenj so kapacitete v azilnih domovih zasedene, osebe s priznanim statusom pa stežka pridejo do stanovanja na trgu. Razporeditev sredstev je očitno nesorazmerna in iracionalna. Potrebna je resna reorganizacija kontingentnega načrta.

  2. Slovenija naj nemudoma odpravi nesmiselno dobo 9ih mesecev, ki jih morajo prosilci za azil čakati na delovno dovoljenje. Ta praksa nas prav tako postavlja na rep Evrope, medtem ko države, kot je Švedska, to omogočijo že prvi dan po vloženi prošnji. Takšna vključitev na trg dela, v šolski in socialni sistem Slovenije je ključen za integracijo, hkrati pa stroškovno bistveno bolj smiseln, kot je sedanji režim, ki prosilce za 9 mesecev priklene na odvisnost od azilnega doma.

  3. Slovenija naj odpravi nesmiselno določbo, po kateri morajo tujci, ki dokumentacijo za bivanje in delo v Sloveniji urejajo prvič, to storiti zunaj Slovenije. Ne le, da je takšen birokratski ovinek pripeljal do preobremenitve veleposlaništev in finančno obremenil delavce, ampak je tudi močno oškodoval osebe, ki so v Sloveniji bivale z drugačnimi statusi in se v svoje države iz objektivnih razlogov ne morejo vrniti – ti Slovenije zdaj ne morejo zapustiti, delodajalci pa jih ne smejo zaposliti.

  4. Naj se dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izda tudi žrtvam nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jih je vse več. Kar nekaj delavk in delavcev, ki so doživeli nezakonito odjavo iz OZZ in so zaradi tega dejstva v zakonitem roku vložili tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču, obenem pa so še podali kazenske ovadbe zoper podjetja ali odgovorne osebe, so sedaj v izjemno nezavidljivem položaju, za katerega nikakor niso odgovorni. Ker pa imajo te osebe v času, ko si poskušajo urediti situacijo, praktično onemogočen dostop do pravic iz socialnega zavarovanja, jim je potrebno omogočiti dostop do denarne socialne pomoči.

  5. Dostop do denarne socialne pomoči naj se omogoči tudi žrtvam trgovine z ljudmi, žrtvam nezakonitega zaposlovanja in žrtvam nasilja v družini, ki jim je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje.

  6. Ministrstvo za notranje zadeve mora nemudoma prenehati z izvajanjem direktive št. 211-90/2008/2 (1321-03), ki upravnim enotam nalaga nezakonito diskriminiranje pri prijavah zakonskih zvez. Ukrep, ki osebam z neurejenim statusom, zgolj na podlagi države izvora, odreka osnovno človekovo pravico do združevanja z družino nima mesta v nobeni sodobni demokratični družbi.

  7. Slovenija naj odstopi od bilateralnih sporazumov, ki delavce iz republik bivše Jugoslavije in drugih držav veže v suženjska razmerja z delodajalci in jim v času bivanja onemogoča dostop do osnovnih socialnih pravic. V praksi lahko vidimo, da je to omogočilo izjemno široko polje izkoriščanja in bede, ki so jo delavci pripravljeni pretrpeti v upanju, da bodo po opravljeni dvoletni tlaki vendarle pridobili prost dostop do trga dela in poiskali boljše delodajalce. Da se ohrani priborjene delavske standarde je nujno zagotoviti enake pravice vsem, ki so zaposleni v Sloveniji.

3. Amnestija

Naslavlja problem nedokumentiranih prebivalcev, ki so ujeti v dolgoletnih postopkih. V prvi vrsti bo s tem ukrepom odpravljen krut in neživljenjski sistem birokratske diskriminacije, ki del prebivalstva leta drži v nesprejemljivih razmerah.

Slovenija ima travmatične izkušnje z izbrisom, ko je z birokratskimi ovirami odvzelo veliki skupini ljudi možnost za normalno bivanje v sistemu. Nobenega razloga ni, da bi ponavljala te napake leta 2020, saj ima hkrati izkušnjo, kako uporabiti mehanizme, da takšne anomalije odpravlja. Po številnih letih izvajanja nedelujočih ukrepov je prišel čas, da odpravi negativne posledice svojih birokratskih zmot in ljudem, ki v Sloveniji dlje časa bivajo, delajo, se šolajo, ali imajo družinske in socialne vezi, omogoči pot do formalne legalizacije. Podobno so v ZDA storili (pod Reaganovo administracijo!) za 3,5 milijona nedokumentiranih oseb, te prakse pa so se poslužili tudi v Španiji, Franciji, na Portugalskem in v Italiji.

To vključuje naslednje poteze:

  1. Upravne enote naj omogočijo nedokumentiranim osebam, da se v določenenem časovnem obdobju registrirajo za program amnestije. Ta zadeva vse osebe, ki so v postopkih urejanja bivanja več kot eno leto in država za njih ni našla ustrezne rešitve.

  2. V kolikor oseba izpolnjuje pogoje, se ji omogoči pridobitev začasnega enotnega dovoljenja za bivanje in delo. To bi bistveno zmanjšalo administrativne stroške, hkrati pa bi uredilo nastajajoči sivi trg in mnogim, ki sedaj ne morejo bivati, delati ali se šolati (v nekaterih primerih pa niti skleniti zakonske zveze), omogočilo vstop v sistem. Učinek na nove prihode bo ničen, tako finančno kot sistemsko pa bo za državo to velika razbremenitev.

  3. Slovenija mora nujno prenehati z deportacijami dolgoletnih prebivalcev in prisilnimi vračanji v nevarne države, ter dosledno upoštevati načela nevračanja. Takšne nehumane, neodgovorne in tudi drage deportacije dokazano nimajo učinkov na priseljevanje, največkrat pa doletijo osebe, ki imajo v Sloveniji močne socialne vezi.

  4. Nemudoma je potrebno zapreti Center za tujce, ki ne opravlja nobene koristne funkcije, povzroča pa izjemno škodo v življenju nedolžnih posameznikov. Gre za prostor pravne sivine, kakršnega si država ne bi smela dovoliti.

ZAKLJUČEK

Večino predlaganih ukrepov je možno uveljaviti nemudoma in v okviru trenutne zakonodaje. Slovenija ima na voljo vse pravne, organizacijske in finančne mehanizme, da se loti migracijskih vprašanj na drug način. Te mehanizme v veliki meri uporablja že danes, a se način uporabe kaže kot kontraproduktiven. Tako delavcem na upravnih enotah, socialnim in pravnim službam, prebivalcem obmejnih regij in celo policiji je jasno, da sedanji načina delovanja ni vzdržen in nujno pelje v novo krizo. Čas je, da se državne kapacitete začne uporabljati na drugačen, bolj smiseln in human način. Čas je za nov začetek.