Svoboda gibanja je temeljna svoboščina. Iti kamor želimo pomeni, da smo svobodni, omejevanje gibanja je predpogoj zasužnjevanja ljudi. Problem suženjstva namreč ni le v odvzemu prostosti, temveč tudi v tem, da ljudi izključi iz možnosti boja za svobodo. Zapor Anoirja B. v centru za tujce (beri lagerju) in njegova deportacija iz Slovenije sta ilustracija take izključitve.
Suženjstvo je postalo zločin proti človečnosti takrat, ko je postalo institucija, torej, da se nekateri rodijo svobodni, drugi pa ne. Analogna instituciji suženjstva danes je ilegalizacija. Je institucionaliziran, za državljan(k)e neviden proces državnega rasizma. Je rez v družbo, ki določeni skupini ljudi odvzame svobodo, razlog za to pa ni več barva kože, ampak birokratska utemeljitev družbe, »barva« potnega lista. Teror že zdavnaj ne poteka s pomočjo biča in kasneje linča, temveč s pomočjo sodobnih kampov in vseh državnih instituciji ter procesov, ki v telo ilegaliziranih vtisnejo nasilje meje, proti kateremu se ljudje borijo skupaj in kot posamezniki. Boj Anoirja B. za svobodo je del odporniškega migrantskega gibanja, ki ustvarja skupnosti solidarnosti na poti in na novih destinacijah, gradi varne avtonomne prostore, povezuje migrant(k)e in lokalno prebivalstvo. Navkljub stereotipnim predstavam o političnem boju kot dejavnosti državljanov, je Anoir aktiven v ukvarjanju s svetom, ki je skupen. Kot je zapisal francoski filozof Jacques Rancière »politika obstaja, kadar je naravni red gospostva pretrgan z vzpostavitvijo deleža tistih brez deleža«. Anoir, namesto da bi bil tiho in neviden, se izpostavi, spregovori, pokaže rasistične procese izključitve in krivice. Z razstavo pokaže sebe kot človeka in kako vidi svet. Naredi obratno od tega, v kar ga vleče oblast.
IN AZIL ZA VSE!
Odvzemanje svobode je teptanje pravic, tudi pravice do mednarodne zaščite. Sprejeta leta 1951 kot odgovor na vojno opustošenje, množične migracije in milijone ljudi brez statusa, je bila pomembna civilizacijska pridobitev. Danes smo priča njenemu uničenju. Pravico do mednarodne zaščite uničuje (nasilen) nadzor mej. Z vidika države gre za temeljni antagonizem, ki je v tem, da bi dosledno spoštovanje pravice do mednarodne zaščite pokazalo nepotrebnost (in tudi absurdnost) nadzora mej, absurdnost boja proti tihotapskim mrežam (katerega učinek je krepitev tihotapstva). Spoštovanje pravice mednarodne zaščite pomeni, da je treba podreti ograje, odstraniti termo kamere, odpustiti policijske lovce na ljudi. Spoštovati pravico do azila pomeni, da je treba zapreti koncentracijsko taborišče v Velikem otoku pri Postojni, ukiniti push-backe, ukiniti koncept državljanskega statusa (ali pa omogočiti status vsem!). Spoštovati pravico do azila pomeni možnost dostojnega stanovanja in zdravniške oskrbe. V takih pogojih bi pravica do azila oziroma mednarodne zaščite obstajala kot pravica. Namesto tega smo priča igri moči države, ki igra proti migrantkam_om in solidarnostnim iniciativam. Nadzor meje, zapiranje in push-backi pravico do mednarodne zaščite sprevržejo v farso – papirnato pravico – birokratski ustroj, ki zaposluje mnoge uradnike. Ko institucije govorijo eno (človekove pravice, preprečevanje zlorabe azilnega postopka), delajo pa drugo (pretepajo, zapirajo, ustrahujejo, onemogočajo) je to organizirana hipokrizija. A to fazo smo prešli, saj je teror že zdavnaj razkrit, in noben pravni mehanizem v državi ga ne zaustavi.
Koliko gladovnih stavk zaprtih migrantov bo še potrebno, da proti-rasistično gibanje v Evropi postane tako močno, da ukine taborišča in kategorizacijo na »ljudi« in »ne-ljudi«? Koliko smrti na mejah bo še potrebno, da nadzor na mejah postane anahronizem in bomo nanj gledali kot danes gledamo na suženjstvo? Kaj nam v danih okoliščinah sploh preostane?
»Kdor seje bedo, žanje bes!«
Dr. Jelka Zorn