V prejšnjem tednu smo v Ambasadi zbirali topla oblačila, obutev, odeje in higienske pripomočke za begunce, ki so na svoji poti obtičali v Bosni in Hercegovini. Odzvali ste se res v velikem številu in skupaj smo v petih dneh nabrali kar 1500 kilogramov robe, da pomagamo tovarišem preživeti zimo.
V ponedeljek smo nabirko naložili na kombi in se odpeljali proti Velki Kladuši. Še preden smo prišli do meje, so nas kar nekajkrat ustavili hrvaški policisti. Preverjali so naše dokumente in dokumente kombija. Na srečo so nas vedno brez večjih komplikacij spustili naprej.
Ko smo prišli do hrvašk-bosanske meje, pa se je zataknilo. Hrvaška policistka se je odločila, da je naš kombi pretežak in da imamo preveč stvari. Da gre za humanitarno pomoč in da smo že večkrat normalno peljali čez mejo, je ni sploh zanimalo. Predlagala nam je, da se znebimo polovico stvari in poizkusimo znova. Ko smo ob cesti pustili pol stvari in šli ponovno na mejni prehod, je rekla, da nas vseeno ne bo spustila čez, ker se je tako pač odločila in naj raje pridemo nazaj, ko se bo zamenjala izmena in ona ne bo več v službi. To pa je ob sedmih zvečer. Ob sedmih smo šli spet na mejo, nihče ni več kompliciral okoli tega, da imamo preveč stvari, so nam pa povedali, da po sedmi uri naprej ne delajo več cariskih postopkov. Tako smo lepo naložili vse stvari nazaj na kombi in se vrnili v Ljubljano. Na slovenski meji so nam pregledali cel kombi, ker ima mogoče “Ibrahim (eden iz naše ekipe) s sabo kakšne svoje prijatelje”. Samo 3 minute naprej od meje so nas ponovno ustavili in nam ponovno pregledali cel kombi.
Naslednji dan smo poskusili znova. Tokrat so komplicirali okoli tega, da bi morali imeti čisto vso robo do zadnjega kosa popisano, z dokazilom, da je oprana v kemični čistilnici. Pošiljali so nas od enega špediterja do drugega, iz hrvaške strani na bosansko in nazaj, pravi ping-pong prelaganja odgovornosti. Za vsako rešitev se je pojavil nov problem. Na koncu so povedali, da niti ena od humanitarnih organizacij iz Bosne ne zadovoljuje kriterijem za prevzem naše humanitarne pomoči.
Na srečo smo našli rešitev in robe le nismo rabili pripeljati nazaj. Ena izmed tovarišic iz Velike Kladuše je našla skladišče na Hrvaški strani, kamor smo razložili tovor in v naslednjih dneh so jo bosanski tovariši počasi, z avtomobili, malo po malo, prepeljali na drugo stran.
Že več let vozimo humanitarno pomoč v države na Balkanu, kjer se nahajajo begunci in povemo lahko, da se nadzor ni povečal le nad prehajanjem meja za pribežnike, temveč tudi za humanitarno pomoč, ki je njim namenjena. Kar je bilo nekdaj enostaven izlet v Bosno, se je v zadnjem času prelevilo v pravo birokratsko nočno moro, v kateri izumljajo nove in nove zahteve, vsakič drugačne in brez pravega smisla. Klub vedno večjim oviram pa solidarnost živi naprej in vedno bomo iznašli nove načine, kako jo gojiti in širiti. Za svet brez meja!