Nova ministrica

Onemogočanje prošenj za azil in skupinsko vračanje beguncev v mučilni aparat hrvaške policije se je začelo že pod Cerarjevim direktorjem policije Simonom Veličkim, kmalu po tem, ko se je balkanska pot preusmerila skozi Bosno. Toda strategija pushbackov je postala resnično sistematizirana šele pod vodstvom Tatjane Bobnar. V njenem kratkem mandatu je bilo brez možnosti pravnega varstva na Hrvaško potisnjenih okoli 20.000 ljudi, ki so bili v veliki večini izpostavljeni hudemu nasilju hrvaške policije (pretepanju, poniževanju, podhladitvam, ropom, spolnemu in rasističnemu poniževanju…) in verižno vrnjeni v nehumane razmere bosanskih taborišč. Kar naredi prakso še toliko bolj sporno je dejstvo, da je bila Tatjana Bobnar dobro obveščena o razmerah, v katere njeni policisti vračajo prosilce za azil – o tem je prejela tisoče dokazov -, kot tudi o dolžnosti države, da jih individualno obravnava in upošteva načelo nevračanja, če jim grozi mučenje ali ponižujoče ravnanje. Direktorica policije je kakršnekoli nepravilnosti vztrajno zanikala, dokaze in opozorila domačih in mednarodnih institucij pa ignorirala.

Ta praksa pa ni pripeljala le do najhujših in množičnih kršitev človekovih pravic v sodobni slovenski zgodovini, ampak tudi do totalne razpršenosti migracij in desetine tragičnih smrti v slovenskih gozdovih in rekah, kamor je policija potisnila iskalce azila, ki so se želeli izogniti nasilnemu vračanju. Da bi bila mera polna, je pod njenim mandatom vrhunec dosegla tudi nora in nesmiselna vojna proti tihotapcem, ki je prav tako terjala več smrti in iz Slovenije naredila državo z najvišjim odstotkom tujih zapornikov v Evropi (na vrhuncu je bilo teh kar tretjina!). In medtem ko je policija zganjala medijski cirkus, polnila zapore z majhnimi prevozniki in tudi povsem nedolžnimi ljudmi, je tihotapska industrija prav zaradi politike pushbackov dejansko cvetela.

Mandat Tatjane Bobnar so torej zaznamovale množične in zavestne kršitve človekovih pravic, nepotrebne smrti, demagogija, ignororanje instititucij, izigravanje zakonov in zavajanje javnosti. Nenazadnje je to potrdilo tudi Vrhovno sodišče v primeru ilegalno vrnjenega kamerunskega prosilca za azil. Nedvomno ni šlo zgolj za njene lastne domislice, pač pa strukturno nujnost, ki ji jo je narekovala evropska mejna politika. Žal pa so vse te kršitve ostale neopažene prav zaradi njene spretne komunikacije z liberalno javnostjo, njenega obvladovanja jezika človekovih pravic, pozornost manjšinskim identitetnim skupinam in spretnim izigravanjem medijev. Bojimo se, da bo ta način delovanja še toliko bolj prišel do izraza, ko bo zasedla ministrski položaj.

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*