Na Hrvaškem sem preživel najhujše dneve svoje migrantske poti. Neštetokrat sem bil deležen nasilja in mučenja iz strani policije, samo zato, ker sem migrant iz Maroka. Vsakič, ko sem vstopil na hrvaški teritorij, so mi vzeli ves denar in uničili telefon in niso mi niti dovolili, da bi pogledal policistom v oči. Če bi jim pogledal v oči, bi me namreč kaznovali. Vsakič so me tudi močno pretepli. Vsakič so me vrnili v Bosno. Zaradi njih imam brazgotino čez obraz, zaradi njih sem ob štiri tisoč evrov, ki sem jih imel za na pot, in ob pet telefonov. Kadarkoli se pogledam v ogledalo in vidim svojo brazgotino, se spomnim teh grozljivih dogodkov iz Hrvaške.
Vse to se je dogajalo med majem leta 2021 in septembrom leta 2022. V zadnjem poskusu prehoda čez mejo so mi hrvaški policisti odvzeli prstne odtise in me odpeljali v neko sobo. Nihče mi ni nič povedal, kaj se dogaja z mano, bili so grobi, zato me je bilo na smrt strah in naslednji dan sem od tam pobegnil.
Septembra mi je tako končno uspelo priti do Slovenije. Bil sem vesel, ker me niso vrnili na Hrvaško. Mislil sem, da sem rešen. Toda motil sem se. Nekaj dni kasneje so me namreč zaprli v Postonjski deportacijski center in mi povedali, da sem dobil Dublin, ker so tam našli moje prstne odtise. To pomeni, da me bodo vrnili na Hrvaško. Zdaj živim v nenehnem strahu. Zakaj me hočejo vrniti na Hrvaško, če pa sem jim povedal, da sem bil tam večkrat mučen in tepen? Hrvaška ni varna država. Vrti se mi ob misli, da me bodo izročili v roke mučiteljem. Kako je to sploh možno?
X, Maroko
Leave a Reply