Upravno sodišče RS je v nedavni sodbi ugotovilo, da je leta 2019 policija pri vračanju sirskega begunca na Hrvaško kršila več temeljnih pravic – prepoved nečloveškega ravnanja v okviru načela nevračanja, pravico do azila, prepoved kolektivnega izgona, pravico do sodnega varstva, ter pravico do izjave. Gre za že drugo sodbo iz obdobja prvega ministrovanja Boštjana Poklukarja, ki sledi poročilom neodvisnih institucij in jasno kaže, da je v omenjenem obdobju pri izvajanju množičnega vračanja migrantov na Hrvaško prihajalo do resnih kršitev človekovih pravic.
Tožbo je vložil sirski begunec, ki je želel zaprositi za azil v Sloveniji, ker je tu že bival njegov oče. Oče je najprej poskušal pripeljati družino v Slovenijo po uradni poti, a je bil sin zaradi polnoletnosti zavrnjen, zato se je ta sam odpravil v Slovenijo po tako imenovani balkanski poti. Ko je v skupini dvanajstih beguncev prečkal mejo na Kolpi, jih je obkolila policija in takrat je večkrat poskušal zaprositi za azil ter jim razložiti o svojem očetu, a ga niso poslušali. Pričal je o udarcih in uporabi policijskih psov, ki naj bi ga poškodovali. Na policijski postaji so jim brez prevajalca in brez zaslišanja dali v podpis neke papirje, jih strpali v kombi, ter jih odpeljali nazaj na mejo, kjer so jih prevzeli Hrvaški policisti. Ti so jih nato odpeljali na zeleno mejo z BiH in jih odgnali v smer Velike Kladuše, kjer so do nadaljnega živeli v nehumanih razmerah. Po tem, ko ga je Slovenija zavrnila, mu je uspel preko Madžarske priti v Avstrijo, kjer je dobil status begunca. Skoraj 4 leta po travmatičnem dogodku pa se je vrnil v Slovenijo, da je na sodišču soočil policiste s svojo zgodbo, v njo pa je prepričal tudi sodnike.
Primer je pomemben zato, ker jasno kaže na tri problematične vidike ravnanja policije in Ministrstva za notranje zadeve.
Prvič: praksa nezakonitega izganjanja prosilcev za azil je bila pod tedanjo vlado sistematična. Upravno sodišče sicer govori le o konkretnem primeru in v sodbi ne izvaja širših sklepanj o sistematiziranem vračanju, je pa možno iz dokumentacije postopka potegniti več logičnih sklepov. Jasno je naprimer, da na PP Črnomelj ni bilo individualnih obravnav prosilcev, saj so policisti vsem dajali v podpis identične izjave, ne glede na njihove osebne okoliščine. Tako so naprimer v konkretnem primeru dali skupini prosilcev v podpis izjavo, da so ekonomski migranti, katerih ciljna država je Italija. Sodišče je tu izrazilo mnenje, da je malo verjetno, da bi 12 ljudi iz različnih držav (med njimi tudi Sirije, kjer očitno divja vojna) podalo povsem identično izjavo, pri postopku pa tudi ni bilo nobenega prevajalca in sploh ni razvidno, kako je potekal razgovor. V primeru, ko gre za družinskega člana sirskega begunca v Sloveniji pa je še toliko manj verjetno, da bi se ta proglasil za “ekonomskega migranta na poti v Italijo”. Očitno gre za produkt policije, ki je takšne v naprej pripravljene formularje brez prevodov dajala v podpis migrantom in jih s tem oropala dostopa do azilnih postopkov. Sodišče je ugotovilo, da takšno sporno ravnanje sovpada s poročili Varuha človekovih pravic in drugih domačih in mednarodnih organizacij.
Drugič: Ministrstvo je storilo vse, da bi preprečilo organom preučevanje njihovega delovanja. Očitne kršitve in naravnost malomarno ravnanje policistov v postopkih z migranti je bilo možno, ker so ti po deportaciji ostali praktično brez možnosti pritožbe. Ko pa je posameznik po izgonu kljub izredno težkim okoliščinam vendarle uspel podati tožbo na sodišče, je Ministrstvo več let poskušalo postopek ustaviti. Med drugim se je sklicevalo na neverodostojnost žrtve in ga obtoževalo laži, zahtevalo je zavrženje tožbe zaradi “pomanjkanja pravnega interesa”, ter celo večkrat zahtevalo dokaze o tem, da je njegov odvetnik s tožnikom v stiku. Z nenehnimi zahtevami po dopolnilih so tako na Ministrstvu za notranje zadeve uspeli zavleči proces za kar 4 leta! Ne le, da so s tem popolnoma razvrednotili koncept pravnega varstva, saj je žrtev nezakonite deportacije prisiljena več let čakati v nemogočih razmerah na morebitno odpravo krivice, ampak je tudi jasno, da se izogibajo sodni presoji delovanja njihovih organov. V kolikor bi verjeli, da so policisti ravnali pravilno, bi pozdravili priložnost, da to dokažejo na sodišču, v kolikor pa se zavedajo nepravilnosti, bi moralo biti Ministrstvo za notranje zadeve prvo, ki zahteva obsodbo.
Tretjič: Ministrstvo je vedelo za sistematično kršenje pravic prosilcev na Hrvaškem, a jih je namenoma ignoriralo. Upravno sodišče je v sodbi navedlo desetine kredibilnih poročil, ki so jasno pričala o množičnih zlorabah vrnjenih prosilcev, kot tudi opozorila in poročila, ki so jih domače in tuje institucije naslovile na slovensko policijo. Pristojni na Ministrstvu in policiji niso ničesar od tega upoštevali, prosilci za azil pa so bili v sumljivih postopkih množično vračani na Hrvaško še dolgo po tem, ko so o kršitvah govorili že vsi mediji.
Sodba nam tako služi kot pomembno opozorilo. Pomislimo, koliko nepotrebnih krivic, nasilja, bolezni in smrti bi preprečili, če bi Ministrstvo že na začetku upoštevalo opozorila pristojnih organizacij, ter na meji ravnalo skladno z zakoni. Namesto tega so množična vračanja, ki so pozvročila hudo humanitarno in politično krizo na Balkanu, trajala več let in terjala izjemno visoke človeške žrtve, ob tem pa zamajala temelje pravne države. Danes z velikim časovnim zamikom prihajajo sodbe, ki več ne morejo popraviti škode, ampak lahko le potrdijo, da je država ravnala narobe. V letu 2023 pa smo žal priča srhljivo podobnemu procesu – isti minister vztrajno pošilja prosilce za azil na Hrvaško preko t.i. dublinskih postopkov, medtem ko so nova in nova poročila o kršitvah v azilnih postopkih na Hrvaškem ignorirana, pravna sredstva pa pogosto onemogočena. In znova imamo vlado, ki raje čaka, da se število žrtev nakopiči, preden je pripravljena prisluhniti opozorilom in ravnati humano.
Leave a Reply