Drage organizacije, dragi gostje, dragi člani. Zahvaljujemo se vam, da ste prišli na piknik, ki zaznamuje zgodovinski trenutek za Ambasado Rog.
Smo organizacija delavcev, ki smo se povezali zato, da zagotovimo podporo in spoštovanje pravic vsakega našega člana.
Z bojem za dovoljenje za delo, ki smo ga bojevali ravno v času lanskega piknika, smo se zavzemali za svoje osnovno dostojanstvo. Priborili smo si, da smo se iz nevidnih delavcev spremenili v vidne, v tiste s pogodbo, bolniško, regresom. V svoji delovni uniformi se lahko ponosno usedemo na avtobus, ko gremo v službo in s tem družbi pokažemo, da smo del nje. Smo del slovenskega delavskega razreda. Smo del družbe v tej državi, ki nas sicer ves čas poskuša predstaviti kot grožnjo ali breme. Upiramo se tej predstavi, ker poznamo svojo vrednost.
A to, kar smo izbojevali, ni dovolj.
Zahtevamo, da se nas tudi z zakonom prizna kot delavce in se nam s tem omogoči osnovne pravice, kot je dovoljenje za bivanje. V tej državi lomimo svoje hrbte, a nam ne privoščijo niti mirnega spanja. Vsak dan delamo, ponoči pa se mnogi med nami tresejo pred deportacijo. Ali bomo lahko šli zjutraj v službo, ali nas bodo odpeljali na Hrvaško? Morda celo v države, iz katere smo bežali.
Radi imamo Slovenijo. Ker vemo, da prispevamo k njenemu razvoju, vztrajamo pri tem, da nismo potrošni material, ki ga izrabiš in zavržeš. Vlada pa žal meni drugače, saj se vse do danes ni odzvala na nobeno našo pobudo. Delavce še naprej deportirajo in jim izdajajo odločbe o izgonu. Toda mi se bomo še naprej borili proti takšnemu ponižujocemu ravnanju.
Verjamemo, da nismo edini teptani deli te družbe. Delovna mesta si delimo z ljudmi iz Slovenije, Bosne, Srbije, Indije, Nepala, Filipinov… Nekatere skrbijo deportacije, druge pa skrbi morda zdravje, ali denar za šolanje njihovih otrok. Nikomur ni lahko. Želimo si, da bi se uspeli povezati z vsemi delavci, ne glede na vrsto njihovih papirjev ali skrbi. Kajti skupaj smo lahko zares močni.
Nas je malo, a smo se naučili, da je potrebno stati skupaj. V zadnjem letu smo s skupnimi akcijami uspeli preprečiti deportacije mnogih naših članov, izbojevali smo si delovna dovoljenja, pritisnili smo na upravne enote in izborili pravico do poroke tujih državljanov ne glede na njihov status. Stopili smo na trg dela, brez da bi kompromitirali naše delavske pravice, o katerih smo se dobro poučili. Borili smo se proti rasizmu v medijih in jih uspeli obrniti stran od namišljenih statistik o kriminalcih k resničnim zgodbam o delavcih. Apelirali smo na vlado, da je zapisala v strategijo o priseljevanju tudi našo zahtevo o podelitvi dovoljenj za bivanje za zavrnjene prosilce za azil. In ne bomo odnehali, dokler tega ne zapiše v zakon.
Če nam je vse to uspelo v enem letu, od lanskega piknika do letošnjega, nam lahko uspe marsikaj. Pa smo majhna organizacija zelo majhne skupine populacije. Če smo združeni še z drugimi, nam lahko uspejo čudeži. Lahko delavstvu povrnemo njegovo čast.
Še veliko dela je pred nami. Seveda se kot begunci soočamo z mnogimi situacijami, ki so morda preostalemu delavstvu neznane, marsikaj pa nam je skupnega. Vsem je na primer težko priti do stanovanja. Potrebno je, da tudi vsi ostali prepoznajo ta konflikt v družbi, ki se odvija med nami delavci in tistimi pri koritu. Potem lahko zmagamo.
Veliko je rasizma v tej družbi in zaradi tega nam je kdaj težko. A veliko bolj kot grde besede na ulici nas boli dejstvo, da zakonodaja te države podpira ločevanje med ljudmi. Če bi država spoštovala delavce nasploh, bi spoštovala tudi nas, tuje delavce. Zdaj pa vidimo ravno nasprotno, položaj delavcev se slabša, ne glede na njihovo državljanstvo. To nam veliko pove o sistemu, v katerem živimo in ta sistem ni dober za večino ljudi. Zato se moramo boriti in ga spremeniti. A to nam lahko uspe le skupaj.
Vse kar si človek zamisli, je namreč možno uresničiti. Moramo verjeti vase in v naše sposobnosti. Lahko rečete, da smo nori, ker imamo takšne želje v tej kapitalistični trdnjavi Evropi. Ampak moramo biti pogumni si drzniti zamisliti prihodnost, ki bo dobra za vse. Ker smo skupaj že veliko dosegli, verjamemo, da lahko še več. Zato se bomo še naprej borili za ustavitev deportacij, za dovoljenja za bivanje in za spoštovanje za vse delavce. Pridružite se nam.
Vsi delavci imamo enake cilje, svet brez vojn; svet, v katerem ima vsak svoje mesto in v katerem se spoštuje človekovo dostojanstvo. Nihče ob rojstvu ne izbere barve kože, države ali družine, lahko pa se odločimo, da bomo dobri za človeško družbo.
Naj solidarnost ne bo le prazna beseda, ampak akcija vsakega našega tovariša, našega člana ali člana tovariških skupin.
Kdor Upa v boju, vztraja v uporu. Kdor vztraja – zmaguje!
Delavci vseh dežel, združimo se!
Živel prvi maj!
Leave a Reply