Ime mi je Issa Mohamed in prijaham iz Burundija. Star sem 27 let. Svojo državo sem zapustil zaradi političnih razlogov. V Burundiju sem bil mehanik, ko pa sem zbežal v Tanzanijo, sem delal kot šofer. Toda tudi v Tanzaniji sem naletel na iste težave, zato sem se podal v Evropo.
Ko sem prispel v Slovenijo in zaprosil za azil, so mi povedali, da me bodo deportirali na Hrvaško. V državo, kjer so policisti name spustili pse in streljali. Ta sistem ni logičen. Hodil sem v šolo, zaposlil sem se kot čistilec, šef mi je govoril, da me potrebuje, vlada pa mi je govorila, da me ne potrebuje. Zdi se mi, da država nima neke skupne ideje, kaj bi točno rada. Govorijo o integraciji, ko pa se integriramo, nas izženejo. Govorijo o tem, kako potrebujejo delavce, ko pa se zaposlimo, nas potem vseeno izženejo. Govorijo o tem, kako je treba ščititi človekove pravice, pa nas spet izženejo. Ministri bi se morali malo pogovoriti med seboj, ker mislim, da niso na isti liniji. Res, nikakor ne morem razumeti vsega skupaj, ker ni nobene logike.
Kakorkoli. Zame so se stvari dobro izšle. Nisem bil deportiran in dobil sem status begunca, zato bom lahko ostal tukaj do konca življenja. Ampak za mano je še mnogo ljudi, ki se soočajo z istimi problemi. Delavci kot jaz, ki tukaj garajo, pa ne morejo ostati.
Deportacije niso dobre. Ljudje bi radi ostali, bili na varnem, delali in si ustvarili novo življenje. Država bi nam morala dati priložnost. Ker smo delavci, prispevamo k obstoju in razvoju države in si zaslužimo spoštovanje, ne pa ustrahovanje.
Issa Mohamed, Burundi
Leave a Reply