Po narodnosti sem Berber. V štiridesetih letih 20. stoletja se je moj dedek preselil v mesto, tako da se je moj oče rodil v mestu in v mestu sem se rodil tudi jaz. Opustili smo svoje beduinske običaje in se navadili urbanega življenja. Hodil sem v šolo, ki sem jo zaključil pri šestnajstih letih in se posvetil svojemu profesionalnemu življenju. Moj oče je delal kot slikopleskar in tega dela sem se priučil tudi sam. Tako sem kital in pleskal stene v moji soseski, ob tem pa sem se ukvarjal tudi s športom.
V soseski, kjer sem prebival, je živelo dekle po imenu Mona, bila mi je zelo všeč. Imela je še brata in sestro približno istih let, njen oče pa je delal na ministrstvu. Postala sva si blizu in skupaj sva preživljala veliko prostega časa. Čez čas je to prijateljstvo preraslo v ljubezen. Skoraj vsak dan sva bila skupaj, toda ljudje iz soseske so za naju povedali njenemu bratu in očetu. Ti ljudje sovražijo nas Berbere. Hkrati je bila njena družina višjega, moja pa nižjega razreda in ugleda.
Nekega jutra sem srečal njenega brata in bratranca ter še nekaj njunih prijateljev, ki so me udarili v obraz. Ob neki drugi priložnosti pa so me ponovno napadli in me zabodli. Moninega bratranca so aretirali, a je čez tri dni že zapustil pripor v zameno za varščino in kup laži, ki jih je natvezil policiji.
Moji starši so predlagali, da se z Mono poročiva, pa bodo odpustili njenemu bratrancu, ki me je napadel. Seveda se njen oče s tem ni strinjal. Zagrozil nam je, da če se samo še enkrat približam Moni, da bodo ukrepali še bolj odločno kot prvič, ko so me zabodli. Ta družina je na zelo uglednem položaju, zato mi je mama svetovala, naj se izognem težavam in pozabim na Mono ter si najdem novo ljubezen.
Ubogal sem svojo mamo, da bi zaščitil svojo družino. Minili so trije meseci, Mona me je ves čas klicala in mi pošiljala sporočila, a ji nisem odgovarjal, čeprav sem jo še vedno ljubil. In ker ljubezen ni popustila ne pri enem ne pri drugem, sva se začela ponovno na skrivaj dobivati. Odločila sva se, da bova zbežala v Turčijo in se poročila, nato pa počakala tam, dokler njeni starši ne sprejmejo dejstva, da sva mož in žena. Šele nato bi se vrnila domov.
Mona je bila navdušena nad to idejo. Pridobila sva vizo in se veliko pogovarjala o najinih načrtih. Toda nekega dne jo je med telefonskim pogovorom slišala njena sestra in je vse povedala mami. Po tem se mi Mona ni oglasila kake dva dni, nato pa sem dobil sporočilo, da naj jo počakam v parku. Nisem vedel, da je to sporočilo v resnici napisal njen brat in ga poslal iz njenega telefona. Prišel sem torej v park in jo čakal, a namesto nje so prišli njeni sorodniki in me ozmerjali, da želim prinesti sramoto nad njihovo družino. Rekel sem, da ljubim Mono in da jo želim poročiti, ne pa priklicati sramoto. Imeli so dolge nože in so me napadli, najprej so me posekali po obrazu, kjer imam še zdaj brazgotine. Potem so me zabadali še drugje. Ničesar nisem videl, saj je moj obraz zalila kri. Neki ljudje so me odpeljali v bolnišnico, kjer sem bil dva dni v komi in komaj so rešili moje življenje.
Ko sem prišel iz bolnišnice, sem napad prijavil na policijo. A kot sem že rekel, njen oče je vpliven človek in policija mi je kasneje sporočila, da ne morejo obravnavati primera, saj nimajo nobenih prič.
Kasneje so še večrat napadli našo hišo, vanjo so metali steklo in kamenje. Grozili so mi tudi po socialnih omrežjih. Mama mi je rekla, da moram pobegniti. Rekla je, da če bom ostal, me bodo ubili, pa še ostale družinske člane zraven. Zato sem si uredil pot in odšel v Turčijo.
Od tega je že 7 let, svojo državo sem namreč zapustil leta 2017. Od takrat je moje življenje eno samo prestavljanje iz enega deportacijskega centra v drugega, premeščajo me iz države v državo, nikjer ne dobim azila, nikjer ne dobim delovnega dovoljenja. Trenutno sem že spet v Centru za tujce v Postojni, tukaj sem že 6 mesecev, želijo me deportirati v Alžirijo, kjer pa sem v nevarnosti zaradi maščevanja Monine družine. Moja mladost je bila izgubljena s tavanjem po Evropi, tako hudo mi je, nisem slab človek, nisem kriminalec. Rad bi delal, rad bi si ustvaril družino, rad bi živel brez strahu pred policijo. Utrujen sem od tega ilegalnega življenja. Če bi v Sloveniji dobil papirje, bi lahko delal kot slikopleskar, dober sem bil v svojem poklicu, pleskal bi stene in ljudje bi bili zadovoljni. Rad bi samo dobil priložnost, da svetu pokažem svojo vrednost.
Abdelkarim Morsli
Leave a Reply