V času koronskih lockdown intervalov, ko je Ambasada Rog še domovala v Avtonomni tovarni Rog, je eden izmed naših članov naredil samomor, še eden pa ga je poskušal narediti. Zaradi vsesplošne potrtosti med članstvom smo na sestanek povabili dve psihoterapevtki, da bi lahko preprečili podobne situacije v prihodnje.
Naša velika soba se je tistega dne napolnila s prosilci za azil, med katerimi so eni že leta čakali na priznanje statusa begunca, torej na dovoljenje za bivanje v Sloveniji. Prišli sta tudi povabljeni psihoterapevtki. Prosilci za azil so jima začeli razlagati svoje probleme. Zbežali so iz situacij, ki so ogrožale njihova življenja. Nekateri so pobegnili iz vojne. Drugi so pobegnili pred smrtno kaznijo, ker so spremenili vero. Tretji so pobegnili pred preganjanjem zaradi homoseksualnosti. Četrti so pobegnili pred teroristi. Mnogi med njimi so od Ministrstva za notranje zadeve že prejeli negativno odločitev na prošnjo za azil in so čakali na odločitev sodišča, kamor so se pritožili. Prav vsi so bili torej v obdobju negotovega čakanja na odgovor, ali bodo lahko ostali v Sloveniji, ali pa bodo deportirani. Vsi po vrsti so povedali, da je razlog njihove depresije ali anksioznosti dejstvo, da ne vedo, ali bodo lahko ostali in si uredili življenje v okolju, ki so ga sprejeli za svoj novi dom.
Psihoterapevtki sta poslušali, potem pa sta začeli deliti nasvete. Povedali sta, da je pomembno, na kak način si tolmačimo svojo situacijo – da tudi če vidimo stvari črno, si jih lahko razlagamo na kak drugačen način. Da moramo včasih gledati na situacijo tudi s pozitivne plati.
Prosilci za azil so jima poskušali razložiti, da so pač v njihovem življenju stvari dokaj črne in bele. Ali bodo dobili azil in s tem možnost, da si vzpostavijo življenje na novo, ali pa ga ne bodo dobili in bodo deportirani v gotovo bedo ali smrt.
Po kakih dveh mučnih urah smo vsi skupaj nezadovoljni razpustili sestanek. Dobromisleči psihoterapevtki sta odšli, mi pa smo se pogovarjali naprej. Člani so izpostavili, da v resnici ne potrebujejo psihoterapije, temveč papirje. Dovoljenje za bivanje. Garancijo, da bodo lahko ostali. Res je, da imajo mnogi travme od težke preteklosti. A travma preteklosti je lahko pozdravljena le s stabilnostjo in varnostjo današnjega dne.
Prepričani smo, da Azilni dom ne vodi statistike, koliko njegovih prebivalcev se zdravi z zdravili za psihične bolezni. A čakalnica pred vrati hišnega psihiatra je vedno polna. Lahko bi ocenili, da tablete za spanje, depresijo, anksioznost ali psihozo jemlje več kot polovica vseh, ki so nastanjeni v azilnem domu. Zdravila so Sanval, Kventiax, Lyrica, Asentra.
Še huje je v Centru za tujce. To je koncentracijsko taborišče, namenjeno odstranjevanju ljudi – deportacijski center. Tam zdravila jemljejo praktično vsi. Klasična terapija taboriščnika v Postojni je: Apaurin, Asentra, Kventiax, Karbox, Lyrica, Mirzaten in Siralud. Seveda so vse doze še vedno v mejah legalnega (čeprav skrajno visoke), toda zgovoren podatek je, da večina izmed taboriščnikov pred namestitvijo v ta center ni potrebovala nobenega od teh zdravil. Tipična diagnoza taboriščnikov v Centru za tujce je “PRILAGODITVENA MOTNJA”. Toda ali gre res za motnjo? Če se begunci, ki so se znašli v Centru za odstranjevanje tujcev ne zmorejo prilagoditi na taborišče razmere Trdnjave Evrope, je to znak normalnega odzivanja na krivične, razredno pogojene razmere, ne pa psihična motnja, ki potrebuje hudo medikamozno zdravljenje. Je znak zadnjega oklepanja človečnosti. To, čemur pravijo “motnja”, je v resnici esenca človečnosti – nekaj, čemur se nihče noče odreči.
Kaj pa, če gre medikamozna terapija narobe? Še ne dolgo nazaj, kake dve leti je tega, smo beležili primer prosilca za azil iz Zahodne Sahare, ki se ni dobro odzval na zdravljenje z injekcijami. V Center za tujce je odšel kot normalen in sposoben moški, iz njega se je vrnil kot rastlina. Ni mogel požirati hrane ali piti vode, ker ga čeljust ni ubogala. Ni mogel hoditi, ker ga nogi nista nosili. Policisti so ga iz Centa za tujce v Postojni pripeljali v Ljubljano in ga odvrgrli na cesto. Na srečo ga je našel naš član in ga pripeljal v Ambasado, od koder smo ga peljali na zdravljenje v Polje. Tudi od tam so ga po nekaj mesecih vrgli na cesto. Moški se je še nekaj časa trudil preživeti na ulici, a je kmalu obupal in podpisal prostovoljno deportacijo. Cilj je bil dosežen: odstranili so odvečnega človeka.
In kaj je strokovna razlaga takšnih diagnoz in receptov? Menda so potrebne, da se ohrani mir v Azilnem domu in Centru za tujce. Seveda, ker si nihče ne želi, da bi se ljudje upirali ponižujočemu ravnanju in nasilnim deportacijam, jih je potrebno pasivizirati. Baje se temu reče opolnomočenje.
Osredotočimo se na deportacije. Pred kratkim je eden izmed naših članov imel zaslišanje na sodišču glede vračanja na Hrvaško. Ta član ima hude psihične težave, saj je v življenju doživel res težke stvari, med drugim tudi hudo nasilje hrvaških policistov. Sodišče je za mnenje poklicalo sodno izvedenko za psihiatrijo. Ta je zapisala, da glasovi pokojne sestre, ki jih ves čas sliši, niso znak psihične bolezni, ampak da gre za “kulturno stvar”, torej ga lahko brez težav deportirajo na Hrvaško – seveda ob podpori ustreznih medikamentov. Toda če gre za kulturno stvar (verjetno ji je obravnava Afričana v spomin priklicalo stereotipe o vuduju in šamanih) in ne stvar psihične bolezni, zakaj ga morajo deportirati s pomočjo zdravil? Zakaj ga raje ne preoblečejo v slovensko narodno nošo? Saj Slovenci vendar radi hodijo na Hrvaško!
Večina deportacij se izvede s pomočjo injekcij. Iz Švice na Hrvaško. Iz Slovenije na Hrvaško. Iz Nemčije v Slovenijo. Iz Slovenije v Maroko ali Pakistan. S pomočjo policijskega tepeža in injekcij je bil pred tedni deportiran v Maroko naš član Hussein. Lani sta bila tako deportirana Ishan in Tasawar v Pakistan. Pred njima v Maroko tudi Hamid. K nam je bil na ta način iz Nemčije deportiran Oshak, ki je sicer invalid in je bil očitno nevaren, kljub temu da nima rok in nog. Še mnogo drugih bi lahko našteli. Če vlade in sodišča menijo, da so deportacije neškodljive, zakaj torej potrebujejo velike doze pomirjeval, da jih izvedejo? Morda zato, ker vedo, da deportacije niso neškodljive? Pred nekaj tedni se je na poti iz Slovenije na Hrvaško v policijskem avtu obesil prosilec za azil. Preživel je. Najbrž mu bodo naslednjič dali injekcijo, namesto, da bi se vprašali, zakaj ljudje posegajo po tako skrajnih prijemih, da bi zaščitili svojo integriteto.
Vsekakor je prav, da ljudje, ki potrebujejo zdravila, le te tudi prejmejo. A pomembno se je vprašati, ali jih potrebujejo sicer, ali zgolj zaradi situacije, ki jo ustvarja evropska, s tem pa tudi slovenska azilna zakonodaja. Prosilci za azil, ki jim je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in so nastanjeni v Centru za tujce, da bi bili deportirani, so po več mesecev podvrženi resnim terapijam, a se nihče ne vpraša, kaj se zgodi z njimi, ko so dejansko deportirani. Mnogo teh zdravil namreč predvideva počasno odvajanje pod nadzorom zdravnika, ki postopoma znižuje dozo. A ko je oseba deportirana v Alžirijo ali v Pakistan, nima na voljo nadaljevanje zdravljenja in je izpostavljena hudim odtegnitvenim simptomom, ki imajo lahko tudi smrtne izzide. Prav tako ni zagotovljenih nobenih nadaljevanj zdravljenja ob deportacijah na Hrvaško.
Ko vlade Trdnjeve Evrope govorijo o upravljanju migracij, govorijo tudi o zlorabi psihiatričnih zdravil za namen tega upravljanja. Popolnoma zdravi ljudje so podvrženi hudim kemičnim posegom, da bi jih pasivizirali za namen deportacije, medtem ko ljudje, ki resnično potrebujejo oporo, dobivajo mnenja, da so njihove psihoze le kulturne narave in da so lahko ob podpori pomirjeval uspešno deportirani. Kljub temu, da nobena država ne vodi ustreznih statistik, lahko iz terena presodimo, da so prosilci za azil najbolj medikamentalizirana skupina prebivalcev v Evropi. Temu ne bi bilo potrebno biti tako, če bi se ljudem podeljevala ustrezna dovoljenja za bivanje – če bi imeli stabilnost, varnost, upanje in prihodnost
Leave a Reply