Ko sem prečkal mejo s Hrvaško, so mi slekli oblačila, kljub temu da je bila zima in da je bilo zelo mrzlo. Razbili so mi telefon in mi uničili vse moje dokumente in papirje, ki sem jih prinesel s seboj iz Afrike, vse dokaze, da sem v svoji državi ogrožen. Povedal sem jim, da hočem azil. Rekli so mi, da naj grem v Švico, Belgijo ali Francijo, saj so to države, ki so nas kolonizirale in da mi ni Hrvaška ničesar dolžna. Štiri dni so me držali v nekakšnem priporu, potem pa so me odpeljali do azilnega doma v Porinu. Tam sem ostal eno leto in tri mesece in v tem času sem dobil dve zavrnitvi moje prošnje za azil. Rekli so mi, da moram plačati odvetnika 1200 eur, ker sem izgubil na sodišču.
Moje prošnje za azil niso želeli sprejeti, ker sem gej. Ko sem imel intervju za azil, so me vprašali, zakaj sem zapustil svojo državo. Začel sem jim razlagati, da sem imel težave, ker sem istospolno usmerjen, pa me je uradna oseba ustavila in rekla, da naj ne govorim o tem in naj raje povem kak drug razlog. Da naj na Hrvaškem ne govorim o svoji spolni usmeritvi. Tako sem jim povedal svoj problem okoli družinskega spora, ki je sicer povezan s tem, da sem gej, a si tega nisem upal več razlagati. Čez nekaj mesecev so mi izročili negativno odločitev in rekli, da družinski spor ni razlog za azil.
Ko sem se zatekel po pomoč k neki nevladni organizaciji, ki jo vodijo jezuiti in sem jim zaupal svojo zgodbo, so mi tudi oni rekli, naj o tem ne govorim, saj je Hrvaška katoliška država in ni dobro, če govorim o takšnih stvareh. Nikoli več nisem šel do te nevladne organizacije. Počutil sem se grozno. Svojo državo sem zapustil, ker tam preganjajo ljudi, ki so istospolno usmerjeni. Šel sem v Evropo, ker sem potreboval zaščito in predvsem, ker želim biti nekje, kjer name ne gledajo, kot da sem bolnik ali grešnik. Na Hrvaškem pa so mi spet povedali, da me ne sprejemajo.
Imam tudi želodčne težave. V moji državi so me namreč zastrupili in že tam sem moral iti na operacijo želodca. Potrebujem posebno dieto, v azilnem domu na Hrvaškem pa so se mi posmehovali in mi govorili, da se obnašam kot nek razvajenec. Nikoli nisem dobil dietne hrane.
Prav tako so se nad mano izživljali varnostniki. Ko sem dobil službo, sem se marsikdaj vrnil v azilni dom sredi noči. A kljub temu, da sem to vnaprej povedal na recepciji, me varnostniki niso spustili v sobo. Po napornem delavniku sem moral noč prespati na mrzlem pred vrati azilnega doma.
Zaradi vsega tega sem zbežal iz Hrvaške in za azil zaprosil v Sloveniji. Tukaj redno obiskujem psihiatra in zdravnika ter dobivam dietno hrano. Obiskal sem tudi že LGBT organizacijo. Imam službo in delam v restavraciji. Delam sicer samo po štiri ure na dan zaradi mojih zdravstvenih težav. Počutim se varno.
Problem je, ker so mi v Sloveniji rekli, da me bodo vrnili na Hrvaško, kar me je ponovno vrglo pod hud stres. Biti gej v moji državi je bilo pekel. Na Hrvaškem so mi prepovedali govoriti o tem. Kako naj grem zdaj v takšno državo? Ne razumem, kako tudi Slovenija, kjer sem najprej prejel toliko ljubezni od ljudi, ki sem jih spoznal, nima posluha za moje težave. Preganjanje gejev ni samo prekletstvo moje države. To prekletstvo ostaja z mano cel čas.
X
Leave a Reply