Nova številka Tukaj smo!

Izšla je sedma številka našega glasila Tukaj smo!
Tokrat je tematsko obarvana z vprašanjem deportacij po dublinski uredbi.

“Leta 2013 so se zbrali najimenitnejši umi Evropske Unije in sestavili načrt za obvladovanje migracij. Bolj natančno: načrt, kako poenotiti azilni sistem, da begunci v iskanju zaščite ne bodo mogli prosto potovati po celotni Evropi. Nastala je t.i. dublinska uredba – integrirani sistem nadzora nad migracijami, ki omejuje prošnje za azil na eno državo. Njena pravila so jasna: kjer so ti prvič zajeli prstne odtise, tam moraš tudi ostati. Če boš potoval drugam, te bodo vrnili nazaj. Kjer ti je bila prošnja zavrnjena, od tam te bodo deportirali domov. Politiki so bili strašno ponosni na to pragmatično ureditev.

Seveda niso mogli biti zadovoljni vsi. Že v štartu je namreč bilo jasno, da bo nova dublinska regulacija prinesla nesorazmerne obremenitve na države južne in jugovzhodne Evrope – prve vstopne točke za veliko večino beguncev (seveda so z vizumskimi režimi pred tem onemogočili, da bi kdo iz Sirije ali Afganistana lahko potoval naravnost v Nemčijo ali na Nizozemsko). Vstopne države so tako kmalu zapolnile svoje kapacitete in zmožnosti procesiranja prošenj za azil, begunci pa so se znašli v središču nove humanitarne katastrofe. Tako je dublinska regulacija že v prvem letu izvedbe morala uvestii izjeme in črtati Grčijo iz enačbe, leta 2015 pa so morale centralne države omogočiti množični transfer beguncev z juga proti severu. Sistem se je rušil, še preden se je lahko vzpostavil.

Zadovoljni pa nismo mogli biti niti begunci. Dublinski režim namreč ni le onemogočil možnosti podajanja prošenj v večih državah, ampak je odpravil vsakršno pravico, da bi izbirali državo, kjer želimo ustvariti svojo prihodnost. Ni važno, če imaš prijatelje ali sorodnike v Nemčiji, ni važno, če govoriš francoščino, ni važno, če je tvoja celotna diaspora v Belgiji – prstni odtis v Romuniji pomeni, da boš dosmrtno ostal v Romuniji, in to ne glede na nezadostne razmere v taborišču, na rasizem, brezposelnost, revščini ali policijsko nasilje. Medtem ko je Evropska unija odpravila mejni nadzor za vse državljane, je od begunske populacije pričakovala, da bo ostala tam, kamor ji ukažejo. Takoj se je pokazalo, da takšna pričakovanja niso realistična, in da begunci ravnamo popolnoma enako kot bi v takšni situaciji ravnali Evropejci: slej kot prej se napotimo tja, kjer lahko pričakujemo ugodnejše življenske razmere. Ne le to, storimo tudi vse, da se izognejo organom držav na poti, da ne bi dobili tistega prekletega dublinskega žiga – tudi če to pomeni tveganje smrti v rekah in gorah.

Ko je bila Grčija izvzeta iz seznama za vračanja, je naslednja “prva država EU”, kjer nas večina beguncev odda prstne odtise, postala Hrvaška. Tu so se morda na najbolj radikalen način pokazala globina dublinske zablode. Hrvaške oblasti si niso niti za trenutek delale utvare, da bodo stotisoče beguncev, ki jih na poti zabeležijo, tudi dejansko obravnavale. Tako je hrvaška policija po zaprtju meja na severu leta 2017 vzpostavila mehanizem sistematičnega pretepanja, ropanja, mučenja in ustrahovanja prosilcev za azil, ki se največkrat konča z ilegalnim izgonom v BiH – Hrvaška je ob sodelovanju EU iz svoje južne sosede namreč naredila nekakšno neformalno “odlagališče” za begunske množice, ki tam životarijo v nehumanih razmerah. A izgona so deležni tudi tisti, ki dejansko uspejo priti do Zagreba in so sprejeti v azilni sistem. “No azil for you! What are you still doing here! Go Germany!” so pozivi, ki smo jih dnevno slišali s strani uradnikov in policije v azilnem domu, skupaj s ponižanji in rasističnim izživljanjem. Vsakemu je jasno, da so možnosti za korektno obravnavo azilnih prošenj na Hrvaškem nične.

Evropske oblasti vse to vedo. Če ne drugače so to zvedele iz tisočih zbranih pričevanj, iz odločb sodišč in šokantnih posnetkov v medijih. Toda dublinske odločbe se izdajajo še naprej. V letu 2023 je naprimer slovensko Ministrstvo za notranje zadeve odločalo o 4389 azilnih prošnjah, od tega je bilo 4096 odločb o vračanju – večine na Hrvaško. Seveda slovenski politiki, uradniki in sodniki zelo dobro vedo, kaj ob vrnitvi čaka prosilce, a v ospredju njihovega odločanja je očitno drugo vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi jih nehali vračati? S tem bi tudi priznali, da dublinski sistem ne deluje, da je vseskupaj zabloda. In tako morajo zamižati pred resnico, ignorirati pričevanja o mučenju, odrekanju hrane ali nekorektno izvedenih azilnih postopkih, da bi evropska fikcija o “obvladovanju migracij” lahko živela naprej.

Debelo desetletje poraznih rezultatov pa očitno ni dovolj, da bi evropski odločevalci premislili smisel takšnih politik – prav nasprotno: novi migracijski pakt, katerega izvedba nas čaka v prihajajočih letih, je pravzaprav vseevropska institucionalizacija tega, kar danes počne Hrvaška. Je institucionalizacija izgonov v tretje države na obrobju EU, ter nov in še bolj zagoneten mehanizem “razporejanja” beguncev po državah, kjer nočemo ali ne moremo ostati.

Dlje časa ko spremljamo azilno politiko EU, bolj nam postaja jasno, da ta nima veze z “urejanjem migracij”. Kajti dublinski sistem ni v nobeni točki svojega obstoja dejansko razporejal begunce po državah – veliko večino deportacij sploh ne izvedejo, saj bi dosledno izvajanje zakona pripeljalo do kolapsa sistema. Resnični učinek dublina je bil vseskozi drugod: tisočim in tisočim ljudem je onemogočil, da bi dejansko lahko dostopali do pravične azilne obravnave. Tisoče ljudi je potisnil v trajno ilegalno bivanje. Tisoče ljudi je podvrgel ponižanju in travmi deportacijskega postopka. Tisoče ljudi je pahnil v neprestano negotovost, v strah pred policijo, ki lahko kadar koli vkoraka v sobo in te odpelje. Zaradi dublina se tisoče ljudi po Evropi zjutraj zbuja, ne da bi vedeli, ali gredo danes v službo ali v policijsko marico. Tisoče ljudi preživi leta svojega življenja v travmatičnem tranzitu, ko si jih države podajajo med sabo, dokler jih ena dokončno ne izvrže iz Evrope. Živeti v deportacijskem postopku je pekel. Namen dublinskega sistema ni, da bi “deloval” – deluje prav zato, ker je disfunkcionalen, nelogičen, neetičen, boleč… je disciplinski mehanizem, ki ustvarja skrajno razčlovečeno in ponižano kasto delavcev.

V pričujoči izdaji našega glasila Tukaj smo smo spregovorili tisti delavci, ki smo se znašli v primežu dublinskega sistema. Tisti, ki smo sicer zgolj številke v letnih poročilih ministrstev in uradov. Želimo povedati, da se kljub težkim razmeram nismo spremenili v statistične zaznamke – da imamo svoja življenja, prijatelje, partnerje, službe… da smo del te družbe in imamo Slovenijo za naš dom. Zato se tudi borimo proti ponižanju in razčlovečenju deportacijskih postopkov, ter znova in znova dokazujemo odločevalcem, da obstaja alternativa nemogoči dublinski birokraciji: že v okviru sedanje ureditve ima država vse pristojnosti (t.i. diskrecijska oz. suverenostna klavzula), da sprejme pristojnost za obravnavo katerega koli prosilca za azil – le odločiti se mora za to. Ko ljudi odrešiš negotovosti in strahu pred deportacijo, ko jim omogočiš, da prosto zadihajo in začnejo uresničevati svoje potenciale, bo pozitiven doprinos občutila celotna družba. Mi sami smo živ primer tega. Poznamo našo vrednost, in ne pristajamo na to, da se ljudi obravnava kot ničvreden tovor, ki se ga lahko meni nič tebi nič premetava iz ene države v drugo.”

Tukaj smo!