Pozdravljeni! V Sloveniji pa sem kake dve leti in pol. Imam status begunca, že zelo dobro govorim slovensko, dve leti pa sem tudi zaposlen.
Pred kratkim sem dobil odpoved, saj naj bi šef izgubil nek velik posel in nas je večino odpustil. Tako nam je rekel. Potem je sicer zaposlil veliko novih ljudi, ki pa so podpisali pogodbe za manjšo plačo. Mislim, da se nam je zlagal, ko je rekel, da nima več dela.
Takoj sem začel iskati novo zaposlitev. Prek Zavoda za zaposlovanje sem dobil kontakt od nekega podjetja in sem jim pisal. Poklicali so me na razgovor in mi kasneje sporočili, da me niso izbrali za razpisano delovno mesto.
Čez dva tedna pa so me ponovno poklicali in mi rekli, da se je odprlo novo delovno mesto in da me zdaj želijo zaposliti. Bil sem zelo vesel. Vprašal sem jih, kako to, da so se premislili, pa so mi rekli, da je eden izmed delavcev, ki je iz Indije, odšel in da lahko delam namesto njega.
Podpisal sem pogodbo in začel delati. Videl sem, da v podjetju dela tudi veliko Indijcev in Filipincev. Ko sem prišel na delo, so bili oni že tam in delali, ko sem po osmih urah odšel, so še vedno delali. To se mi je zdelo čudno, zato sem jih nekega dne, ko sem jih z avtom peljal domov, vprašal, koliko delajo in koliko so plačani. Nihče mi ni odgovoril nič. V avtu smo bili štirje, jaz in trije Indijci, pa so bili ves čas tiho.
Naslednji dan je eden izmed njih prišel do mene in moral sem mu obljubiti, da ne bom zatožil ne šefu, ne ostalim Indijcem, kar mi bo povedal. Obljubil sem. Rekel je, da delajo po devet, deset, enajst ali dvanajst ur na dan. In da so plačani okoli 800 eur na mesec.
Bil sem popolnoma šokiran. Za takšno delo in za toliko ur dela, 800 eurov?
Kasneje je prišel do mene še drugi in nato še tretji. Tudi njima dvema sem moral obljubiti, da ne bom povedal nikomur. Povedala sta mi isto.
Najbolj od vsega me je pretreslo to, da si ti delavci niso zaupali niti med sabo. Bali so se, da bi kdo koga zatožil šefu in bi potem izgubil službo in vizo. Iz iste države so, pa si ne zaupajo, ker so prestrašeni. Spoznal sem, da se lahko z njimi pogavarjam samo ena na ena, nikoli pa ne bodo nič povedali, če jih je več na kupu. To se mi je zdelo res slabo. Bojijo se za vizo, ker so zanjo plačali posredniku več tisoč evrov.
Nekega dne sem se pogovarjal s šefom in sem mu rekel, da imam nekaj prijateljev, ki išejo službo. Imajo status begunca in prost dostop do trga dela in se učijo slovensko. Šef mi je odvrnil, da žal išče samo ljudi, ki dobro govorijo slovensko. To je seveda laž. Nihče od teh Indijcev in Filipincev ne zna povedati niti Dobro jutro v slovenščini. Naravnost sem mu rekel: “Ti ne potrebuješ ljudi, ki govorijo slovensko, ampak take, ki ti bojo delali za majhen denar. Tvoji indijski in filipinski delavci ne znajo niti besede in ne delajo nič bolje kot drugi, jih pa lahko plačuješ pol manj.”
Šef se mi je smejal in je rekel, da naj moji prijatelji poskusijo srečo v kakem drugem podjetju.
Mislim da je takšno početje zelo škodljivo. Če podjetje svoje delavce obravnava kot živali, je to slaba reklama za celo državo. Ti Indijci in Filipinci se bodo nekoč vrnili domov in bodo vsem povedali, kako so z njimi ravnali v Sloveniji. Rad imam Slovenijo , saj sem si tukaj ustvaril svoj novi dom, zato mi ni vseeno, kako se širi naokoli slab glas o tej lepi državi. Ampak ta slab glas si s takim ravnanjem do delavcev zagotovo zasluži.
B
Leave a Reply