Nekega dne je v našo majhno vas v Egiptu prišel nek moški in nam začel govoriti o delu v Evropi. Povedal nam je, da nam lahko pomaga urediti vizo in poiskati službo, s katero bomo lahko pomagali sebi in svojim družinam ven iz revščine.
Vsi smo govorili samo še o tem, saj smo živeli v pomanjkanju. Ekonomska situacija v naših krajih ni dobra. Služb je malo, le težko se prebijamo iz dneva v dan. Nekaj se nas je opogumilo in povedali smo temu moškemu, da smo pripravljeni oditi v Evropo.
Razložil nam je, da od nas ne potrebuje ničesar drugega kot kopijo potnega lista, potrdilo o nekaznovanosti in 8500 eur za vizo. Ko sem slišal, da moram plačati 8500 eur, me je močno potrlo. Nisem imel takšnega denarja. Moški mi je rekel, da naj si izposodim. Da bom tako dobro zaslužil, da bom lahko hitro poplačal svoj dolg. Pa sem si izposodil. Malo pri enem stricu, malo pri drugem, pa še pri prijateljih.
Kmalu so bili papirji narejeni in odšel sem v Evropo. V državo, ki se ji reče Slovenija in je prej sploh nisem poznal. Ampak nič hudega, Evropa je Evropa in je povsod dobro.
Na letališču nas je pričakal šef, nas odpeljal v svojo pisarno in nam dal podpisati en kup papirjev, ki so bili v slovenščini in jih nismo razumeli. Rekel je, da je to pogodba in vsa ostala dokumentacija, ki jo potrebujemo za delo in bivanje v državi. Na pogodbi sem razumel samo številko 1200, šef je povedal, da je to naša plača.
Naslednji dan smo pričeli z delom na gradbišču. Delo je bilo težko, ampak takšnega dela sem navajen in se okoli tega nisem pritoževal, niti okoli tega, da smo vsak dan naredili veliko nadur. Ko pa sem po enem mesecu dela šefa vprašal, kdaj bo prišla plača, mi je rekel, da naj pozabim na tisto plačo na pogodbi in da bom plačan samo 4 eure na uro. Če se strinjam, lahko z delom nadaljujem, če pa mi kaj ne paše, lahko grem. In tako sem odšel. Ne samo jaz, ampak tudi ostali delavci, s katerimi smo skupaj prišli v Slovenijo. Nikoli nam ni izplačal plače za ta mesec dela in nikoli več se ni javil na telefon.
Začel sem iskati novo službo in hitro ugotovil, da lahko najdem delo brez težav. Toda to je bilo vedno delo na črno. Najprej so mi obljubili pogodbo, začel sem delati, potem pa sem čez nekaj dni prenehal, saj pogodbe kar ni in ni bilo. In naslednjič spet isto. Z denarjem, ki sem ga sem in tja dobil na roko, sem se komaj preživljal.
Ko mi je le uspelo najti firmo, ki me je želela zaposliti legalno, pa sem šele spoznal, v kakšnih težavah sem se v resnici znašel. Odšel sem na upravno enoto, da bi zamenjal delodajalca, tam pa so mi povedali, da me moj prvi šef ni nikoli prijavil, torej sem od samega začetka v državi v bistvu delal na črno. Povedali so mi tudi, da je moja viza že preklicana in da sem dobil odločbo o izgonu iz države in prepoved vstopa v Schengen za eno leto. Bil sem popolnoma šokiran, saj sam nisem bil nikoli obveščen o vsem tem. Pokazali so mi nek papir, ki sem ga podpisal, ko sem prišel v Slovenijo. To je bil eden tistih papirjev, ki sem jih podpisal, brez da bi jih razumel. Bilo je pooblastilo, s katerim sem nevede prvega šefa pooblastil, da lahko ureja vse v mojem imenu in prejema mojo pošto. Torej je on preklical mojo vizo in dobil potrdilo o preklicu.
Lahko so mislite, da se mi je svet sesul pred očmi. Nekdo, ki sem ga spoznal na ulici, me je obupanega odpeljal v neko pisarno in zdaj se tri delavske in nevladne organizacije trudijo, da bi mi pomagale. Meni pa se samo vrti. Dolžan sem 8500 eurov ljudem v moji vasi. Če se vrnem nazaj brez denarja, me bodo ubili.
Y
Leave a Reply