Begunci, ki živimo in delamo v Sloveniji, že vrsto let beležimo svoje izkušnje v našem glasilu “Tukaj smo”. Med drugim smo vseskozi poročali o hudih kršitvah človekovih pravic, ki smo jih bili deležni med našim prečkanjem skozi Hrvaško – o policijskem nasilju, zlorabah, rasizmu in diskriminaciji, ki smo jih tam doživeli. Da se hrvaške oblasti poslužujejo nehumanih metod za izganjanje prosilcev za azil in onemogočajo obravnavo naših prošenj za zaščito, ni nobena skrivnost – to so ugotovila celo številna evropska sodišča. Žal pa takšnih ugotovitev ne priznavajo institucije države, ki je Hrvaški najbljižja, to je Slovenija.
Tukajšnje Ministrstvo za notranje zadeve je še vedno mnenja, da je Hrvaška za begunce varna država, in vztraja pri doslednem izvajanju t.i. dublinske uredbe, torej zavračanju vseh prosilcev za azil, ki so v Slovenijo prišli iz druge države. Tako moramo žal tudi letos ponoviti žalostno statistiko: v letu 2024 je bilo od vseh izdanih odločb v azilnih postopkih kar 2387 odločb o vračanju v drugo državo, največkrat Hrvaško in Bolgarijo. To pomeni, da Slovenija praktično ne sprejema prošenj za azil in veliko večino prosilcev obsodi na deportacijo v državo, kjer jim je pošten in human postopek onemogočen. Tudi ko odločevalcem nazorno dokažemo, da smo bili deležni tepeža in rasizma, so odločitve enake. Tudi ko na sodiščih predložimo dokaze, da so nam v azilnem domu v Porinu odrekali hrano in nujno medicinsko pomoč, da v farsičnih azilnih postopkih ni bilo ne prevajalcev ne odvetnikov, so njihove odločitve enake. Tudi ko navedemo druge okoliščine – naprimer da smo v Sloveniji zaposleni, da se učimo jezika, da imamo tu socialne in partnerske vezi, to ne vpliva na odločitve. In tudi ko pokažemo, da ima vsaka država Evropske unije vse pravne možnosti, da v skladu z dublinsko uredbo sprejme azilno prošnjo kateregakoli begunca na njenem ozemlju, se oblasti ne zganejo. Po več letih in tisočih pričevanjih se glede tega ni spremenilo praktično nič.
Medtem ko se je za zavrnjene prosilce za azil, katerih prošnje je Slovenija obravnavala, z zakonom končno uredilo, da lahko uveljavljajo svoje pravice iz dela, to ne velja za tiste v dublinskih postopkih. Tako je nekaj sto beguncev, ki v Sloveniji že mesece in leta pošteno živimo in delamo, vsak dan soočenih z grožnjo deportacije. Nikoli ne veš, ali greš zjutraj v službo, ali pa v policijski kombi na Hrvaško, kjer te čaka nova serija zlorab. Pred nekaj dnevi so odpeljali našega prijatelja, ki je poklicni nogometaš v slovenskem klubu in je star komaj 19 let. Pred tem mladega delavca, ki je zaposlen v znameniti ljubljanski restavraciji in živi v Sloveniji že dve leti – ob 6ih zjutraj so ga policisti zvlekli iz WCja, ga potisnili ob tla in tepli, nato pa strpali v policijski avto in ga vrgli čez mejo…kot da bi bil najhujši zločinec! To je realnost, s katero živimo premnogi delavci v Sloveniji. A kljub temu v njej vztrajamo, saj je Slovenija postala naš dom, na Hrvaškem pa za nas ni prihodnosti.
Vse to vpliva na naše bivanje v Sloveniji. Ne le, da smo travmatizirani in pod hudim stresom, tudi težko dobimo redne zaposlitvene pogodbe – delodajalci se nas bojijo zaposliti in smo prisiljeni sprejemati izkoriščevalske delovne pogoje ali celo delo na črno. Ob tem nas najbolj boli, ko slišimo, koliko država zapravi, da izvaja deportacijske postopke. Izmed 16 uslužbencev na oddelku za operativne zadeve Sektorja za mednarodno zaščito, jih je kar 9 zaposlenih za izvajanje t.i. dublinskih postopkov deportacij v druge države. Ena takšna deportacija stane med 3000 in 6000 evrov, za potovanja v tujino pa uslužbenci prejemajo še dnevnice. In to sploh še ni vse: v strošek deportacije je potrebno všteti strošek odvetnika, strošek sodnega postopka, strošek prevajalcev, strošek policijskega spremstva… Seštejte, koliko stane, da se izvede nekaj tisoč tovrstnih postopkov na leto, in preverite rezultate: 68 deportacij v letu 2024, okoli 20 letos. Ostali begunci so pred tem že zbežali v druge države, tisti deportirani pa so se že vrnili nazaj. Namesto, da bi še naprej lahko delali ter plačevali davke in prispevke, država zapravlja enormne vsote, da nas iz delovnih mest preganja. Sprašujemo se, kakšen je smisel takšnega sistema?
Odgovor se nam je ponudil prejšnji teden, ko je v slovenskih medijih zaodmeval škandal o zlorabah azijskih delavcev – ljudi, ki so jih posredniki v zameno za vize oropali za več tisoče evrov in jih nato preprodali naprej v suženjsko delo, vse to pred očmi države in njenih uradnikov. Dobro poznamo njihove zgodbe, saj pogosto delamo z ramo ob rami v istih tovarnah in obratih. Tudi oni vsak dan trepetajo pred grožnjo deportacije, njihovi šefi jim namreč lahko brez posledic ukinejo dovoljenja za bivanje in delo, ter jih pahnejo v ilegalo. Če kaj, so še bolj izkoriščeni in prestrašeni od nas. Rezultat tega sistema, po katerem država ene delavce ves čas “uvaža”, druge pa “izvaža”, je za vse nas isti: nižanje delovnih standardov. Kajti grožnja deportacije delavcem jemlje vsakršno stabilnost in varnost, odreka nam možnost, da bi se borili za spoštovanje naših delavskih pravic, ter nas sili, da pristajamo tudi v najhujše oblike izkoriščanja. To je ta sistem, katerega cilj nikoli ni bil obvladovanje migracij, pač pa obvladovanje cene dela.
V novi izdaji našega glasila je zbranih 26 pričevanj beguncev, ki smo prišli v Evropo po varnost, a smo pristali v kleščah dublinskega režima in se leta mučimo urediti naša življenja. V njem spregovorimo o fizičnem in birokratskem nasilju, ki smo ga doživeli v prizadevanju za dostojno življenje, pa tudi o našem delu in odnosih, ki smo jih ustvarili kljub težkim okoliščinam. Danes želimo sporočilo teh zgodb predati odločevalcem na ministrstvu, v vladi in na sodiščih, pa tudi ostalim prebivalcem Slovenije. Kajti hočemo, da se vsi zavedajo resnice: kršitve človekovih pravic beguncev in tujih delavcev niso naključje, pač pa so sestavni del državne trgovine z ljudmi – njenega uvažanja in izvažanja delovne sile. Do zlorab prihaja zaradi pohlepa po dobičkih in zaradi neodgovornih uradnikov, ki ob tem gledajo stran. Vsem njim sporočamo, da nismo blago, ki si ga lahko države in trgovci med sabo podajajo. Smo ljudje, smo delavci, smo sosedje, prijatelji in družinski člani. Smo del skupnosti in k njej veliko prispevamo. Zato se bomo dosledno borili proti vsem deportacijam in izkoriščanju. To velja tudi kot poziv pristojnemu ministrstvu, da se z nami sestane in sprejme predloge za boljšo in humanejšo migracijsko politiko.
Tukaj smo!
Leave a Reply