Zloglasni 37. člen Zakona o obrambi, ki vojski podeljuje policijska pooblastila in ji omogoča sodelovanje v postopkih s civilisti, bo kmalu star 10 let. In prav toliko časa mu nasprotujemo vse civilnodružbene in strokovne organizacije na področju človekovih pravic, kot tudi policijski sindikat. Jasno je namreč, da vojska nima kaj delati s civilisti, ni usposobljena in opremljena za izvajanje postopkov s civilnim prebivalstvom, in tudi ne ve kako ravnati, ko gre za posebej ranljive skupine, manjšinsko prebivalstvo, begunce… Tu nedvomno tudi sama policija pogosto izvaja neverjetne kršitve človekovih pravic. O tem priča tisoče zgodb prosilcev za azil, ki so na meji doživeli ilegalne pushbacke in nasilje, kot tudi nedavni incideti policijskega nasilja, ki so ga bili deležni tuji delavci v ljubljanskem lokalu. Ali kdo verjame, da bo vključevanje še manj usposobljene vojske res izboljšalo delovanje policije?
Marsičesa se lahko naučimo iz zgodovine. Leta 2016 je sporni člen sprejemala neka druga vlada, ki je bila izvoljena, da bi nas rešila pred avtoritarizmom in represijo: vlada Mira Cerarja. Ta je izkoristila t.i. begunsko krizo, da je uvedla izredne razmere, postavila žico na meji, zaostrila policijski nadzor in močno razrahljala standarde policijskega delovanja. Posledice vsega tega čutimo še danes. Uvedba vojske v postopke s civilisti je kljub temu pri velikemu delu ljudi predstavljal rdečo črto in zvrstile so se številne javne kritike (med najglasnejšimi so bili prav poslanci takratne Združene Levice), poskus referendumske pobude Radia Študent in tudi ustavne presoje.
Zakon je vse to preživel in kasneje postal pomembno oblastno orodje med vladanjem Janeza Janše, ki je v času epidemije izkoristil novo pridobljeno “pravico” z enako obrazložitvijo kot pred njim Cerar: vojska na meji bo zgolj za razbremenila policiste v notranjosti države. Znova smo dobili “izredne razmere”, znova se je rahljalo standarde policijskega ravnanja, in znova je vsa civilna družba skupaj z opozicijskimi strankami ostro obsodila politično motivirano aktivacijo člena. Takrat je tudi marsikateri slovenski državljan doživel, kar so leta na meji doživljali begunci: arbitrarno kaznovanje, solzivec, tepež… V istem obdobju je deportacijski Center za tujce pokal po šivih, razčlovečeni begunci pa so gladovno stavkali proti represiji. Vojska na meji ni prav nikogar “razbremenila”, ampak je le upravičevala stopnjevanje izrednih razmer in represivnih ukrepov, preko katerih je vladal takratni režim. Na meji in med manjšinami se vedno testirajo prijemi, ki kmalu pridejo na vrsto pri ravnanju z večino.
Zato še toliko bolj žalostno preseneča ravnanje vlade Roberta Goloba, ki je bila izglasovana predvsem zaradi predvolilnih obljub o koncu represije, sovražnega govora in rokohitrskih zakonskih ukrepov sprejetih v “izrednih razmerah” – mandatarjeva stranka se je temu primerno celo poimenovala Gibanje Svoboda. Ta pa ni zgolj aktivirala 37. člena zakona o obrambi in poslala vojsko na mejo, ampak ga je pospremila z vrsto novih policijskih pooblastil in celo represivnih ukrepov na podpročju sociale…vse to v imenu “boja proti romskemu kriminalu”! Tega ni storila v nekakšnih izrednih razmerah med množičnim prehodom beguncev ali epidemijo – edino, kar je danes zares “izredno”, je politična klima ob tragičnem umoru v Novem mestu, ki seveda sovpada s predvolilno dirko. Žalostno je tudi opazovati, kako se številni politični akterji, ki so v preteklih letih skupaj s civilno družbo nasprotovali stopnjevanju kapacitet represivnih organov, danes cinično sprenevedajo o nevarnosti svojih dejanj, ter se poslužujejo represije in rasizma za lastne kratkoročne politične kalkulacije.
Kot organizacija delavcev, beguncev in prosilcev za azil, ki smo najpogosteje deležni policijske “palice”, zato znova ponavljamo: klicanje vojske na mejo, da izvaja policijske postopke, je skrajno nevarno in vsakič predstavlja uvajanje izrednih razmer, ki so škodljivi za vse. Enako trdimo tudi ob drugih ukrepih, ki opolnomočijo represivne organe, ne pa ranljivih ljudi. Tega pa ne govorimo zgolj za nas, ki predstavljamo manjšino, pač pa za vse prebivalce v državi, ki so se in se še bodo soočali s samovoljnim ravnanjem oblasti. Kar testirajo danes na manjšinskem prebivalstvu, bo jutri normalno za vse. Nekoč bomo vsi obžalovali, da nismo militarizaciji policije v pravem trenutku rekli “ne!”. Storimo to danes in sporočimo vladi, da je šla predaleč.
fotografija je iz leta 2016: Jure Eržen, Delo
Leave a Reply