Pretekli vikend se je delegacija Ambasade Rog odpravila v Pavio, mesto v bližini Milana, kjer smo gostovali na Festivalu pravic (Festival dei diritti), in sicer na dogodku: Balkanska ruta – potovanje proti Evropi med mejami, zavrnitvami in solidarnostjo. Festival organizira krovna prostovoljska organizacija CSV Lombardia v sodelovanju z Univerzo v Paviji, mi pa smo se odzvali povabilu sestrskega aktivističnega kolektiva Karama.Oder smo si delili še z dvema kolektivoma in sicer Operazione Colomba, ki delujejo v Grčiji in pa Collective Aid, ki deluje v Srbiji. Predstavnici omenjenih organizacij sta predstavili njihovo delo in situacijo ljudi na poti na Balkanu. Prenatrpani begunski centri, slabe humanitarne razmere in nasilje policistov in so še vedno stalnica v izkušnjah migrantov, ki poskušajo priti v Evropo v želji po varnosti in boljšem življenju.
Ambasada Rog smo predstavili svoje delo in svoj boj proti dublinskim deportacijam, za pravico do dela in pravico do bivanja na podlagi dela, s čimer smo zarezali globoko rano v izkoriščanje prosilcev za azil v obliki zaposlovanja na črno ter si izborili podlago za ekonomsko in politično opolnomočenje. Občinstvo nam je namenilo velik aplavz in med druženjem po dogodku so nas naravnost zasuli z vprašanji. Temu je sledil še spontani sestanek s kolektivom Karama. To je italjanska aktivistična organizacija, ki je nastala po zgledu Ambasade Rog – eden njihovih ustanovnih članov je bil namreč tudi naš član, ko je študiral v Ljubljani. Izmenjali smo izkušnje, probleme in se pogovarjali predvsem o pomenu organiziranja.
Zvečer smo odšli v prostore samoorganiziranega športnega društva Polisportiva Popolare Pavese, kjer izvajajo različne športne treninge za lokalce in begunce, pa tudi tečaje italjanščine za prebivalce azilnega doma, ki se nahaja v bližini. Družili smo se na koncertu treh lokalnih metalskih bandov in igrali naš tradicionalno najljubši šport – namizni nogomet. Tam smo tudi prespali v telovadnici.
V nedeljo zjutraj smo odšli do azilnega doma in se s prosilci za azil pogovarjali o pomenu organiziranja in boja za svoje pravice. Od njih smo izvedeli mnogo stvari. Recimo, da policija sploh noče sprejemati prošenj za azil. V Paviji imajo sistem, da lahko za azil zaprosiš samo ob torkih zjutraj. Takrat se pred azilnim domom zbere več sto ljudi, ki želijo zaprositi za azil. Policija naključno izbere dvajset oseb, ostalim pa zapre vrata, da ostanejo na cesti. Drug problem, s katerim se srečujejo je, da v kolikor zaslužijo več kot 7000 eur na leto, nimajo več pravice do bivanja v azilnem domu. S tako majhno plačo si seveda ne morejo najeti sobe, zato plačujejo najemnino/podkupnino varnostnikom ali socialnim delavcem, da lahko še naprej na črno bivajo v azilnem domu. Tretja težava je, da v Italiji sploh nimajo zakonsko urejene minimalne plače in so zato kot migranti prisiljeni sprejeti kakšno koli delo za še tako majhno plačilo. Četrta težava je, da veliko prosilcev za azil ostane nedokumentiranhi in so zato prisiljeni v izkoriščevalsko delo na črno ali beračenje. Vsi si želijo, da bi se lahko legalizirali in s tem dobili pogoje za boljšo zaposlitev.
Po nekaj urah stanja na mrazu in pogovarjanja z lokalnimi prosilci za azil smo si vzeli še nekaj časa za turizem in si ogledali šesto let staro Pavijsko katedralo in Univerzo, katere zgodovina sega vse v 14. stoletje. Potem pa smo se polni vtisov odpravili na dolgo pot nazaj domov. Veseli smo, da se lahko povezujemo mednarodno in da smo inspiracija tudi drugim bojem za enakost in dostojanstvo, ki se odvijajo po svetu. Še enkrat hvala kolektivu Karama za povabilo in gostoljublje!
Foto: Floribert in ostali
Leave a Reply