Pozdravljeni. Sem prosilec za azil in opisal bom svojo prvo izkušnjo z delom v Sloveniji.
Ko sem dobil delovno dovoljenje, sem bil zelo vesel in takoj sem pričel iskati delo. Moj prijatelj je dobil kontakt od neke restavracije, ki naj bi iskala delavce. Poklicali smo tja in se dogovorili za razgovor za tri – mene in še dva moja znanca iz azilnega doma, ki sta prav tako iskala službo.
Gre za neko zelo fino restavracijo, ki peče burgerje. Na razgovoru je bilo ok, šef je rekel, da zelo rad pomaga beguncem in odločili so se za dva izmed nas, tretjemu pa so rekli, da ga pokličejo čez nekaj dni in sicer za delo na neki drugi lokaciji. Nikoli ga niso poklicali.
Midva s prijateljem pa sva že naslednji dan pričela z uvajanjem. Šef nama je pokazal, kako se dela v kuhinji, kako se pripravlja hrano in skrbi za higieno prostora. Poleg naju dveh, ki sva Afričana, je tam delalo še nekaj drugih migrantov, dva sta bila recimo iz Afganistana in hitro smo se spoprijateljili. Eden izmed Afganistancev me je celo uvajal in me učil kuhati. Dela sem se zelo hitro priučili in vsi se me ves čas hvalili. Govorili so mi, da gostje ves čas hvalijo mojo hrano in da sem očitno talent za kuhanje.
Čez nekaj dni so mojemu prijatelji rekli, da gre lahko domov in da ga bodo poklicali, ko bo znan urnik za naslednji teden. Nikoli ga niso poklicali in nikoli ga niso plačali za njegovo delo. Večkrat je poklical šefa, pa se mu je ta vedno izgovarjal, da ga ni v Ljubljani. Enkrat je bil na dopustu, enkrat na službeni poti, enkrat pri zdravniku. To seveda ni bilo res, saj sem ga vsak dan videl v restavraciji.
Že takrat sem vprašal šefa, kdaj mi bo dal pogodbo. Zdelo se mi je nenavadno, da sem delal že skoraj en teden, pa mi še ni dal pogodbe, čeprav je bilo zmenjeno, da jo dobim. Rekel mi je, da naslednji dan. Naslednji dan je rekel, da naslednji dan. Pa jutri. Jutri. Jutri. Preteklo je že več tednov, pa je šef vedno našel nove in nove izgovore, zakaj ne danes ampak jutri. Nato mi je enkrat rekel, naj grem do drugega šefa, saj je on glavni in da mi bo on dal pogodbo. Šel sem torej do tega drugega šefa, ki pa ne govori angleško in me je spet poslal do prvega. Ta mi je nekega dne napisal sporočilo, da ima danes rojstni dan in da mi bo prinesel pogodbo. Bil sem vesel in sem mu tudi čestital za rojstni dan. Ko je prišel v restavracijo, sem mu še enkrat iz srca čestital. Ampak ko je prišel, ni nič več omenjal pogodbe in spet ni bilo nič.
V tem času, ko sem pritiskal okoli pogodbe, se je tudi vedenje šefa nekoliko spremenilo. Najprej je bil zelo prijazen in me je ves čas hvalil, potem pa me je začel kritizirati in mi očitati najbolj banalne stvari. Govoril mi je, da sem počasen, da se gostje pritožujejo, da dobijo hrano prepozno in podobno, kar pa sploh ni bilo res.
Potem pa se je zgodila še ena zelo neprijetna stvar. Nekega dne je v kuhinjo prišel drugi šef. To je ta, ki ne zna dobro angleščine. Vprašal me je, kaj potrebujemo iz trgovine. V moji začetniški slovenščini sem mu začel naštevati stvari, on pa je stopil do mene in se pričel dotikati mojih bradavic in moje riti. Zmeden sem stopil stran in on se je obrnil in odšel. Čez kako uro se je vrnil s stvarmi iz trgovine. Rekel sem mu hvala in nadaljeval z rezanjem zelenjave. Prišel je do mene od zadaj in me začel ponovno otipavati. Odmikal sem se mu, on pa je kar hodil za mano in me grabil za rit in prsi. Ker sem se še kar umikal, mi je rekel: YES OR NO? Jaz pa sem obupano zavpil: NO NO NO!!! Potem se je užaljeno obrnil in odšel.
Zdaj sem bil že res na koncu z živci. Po več tednih še vedni nisem imel ne pogodbe ne nobenega plačila. Nisem si mogel niti napolniti urbane in so me na avtobusu, ko sem se vozil v službo, ustavili kontrolerji in sem dobil kazen. Ne po lastni krivdi in to ni prav. Zato sem se odločil, da bom nehal. Povedal sem prvemu šefu, da me več ne bo. Rekel mi je, da ima naslednji dan rezervacijo za veliko skupino ljudi in da me nujno potrebuje. Še enkrat sem mu rekel za pogodbo. Rekel je, da jo prinese jutri. Tako kot že stokrat do zdaj, zato mu nisem več verjel.
Naslednjega dne nisem prišel. Imel sem jih dovolj. Šef mi je poslal kup sporočil, da moram takoj tja, pa nisem šel. Napisal mi je, da sem neprofesionalen, ker sem ga pustil samega na tako pomemben dan in da je zaradi mene kuhinja zaprta.
Naj povem, da so tudi mnogi drugi nehali delati tam. In tudi oni niso dobili plače.
Čez kak teden me je poklical, naj pridem. Mislil sem, da mi bo dal moje plačilo. A ni bilo tako. V bistvu me je samo vprašal, ali je res, da jih je Afganistanec prijavil na inšpekcijo. Rekel sem, da naj to kar njega vpraša. Vprašal sem ga po denarju, pa mi je rekel, da nima. Spet sem odšel praznih rok.
Potem sem našel odvetnika in tožil šefa. Naj povem, da je od tega že več kot pol leta in še vedno mi od sodišča samo pošiljajo račune za stroške. Najprej sem moral plačati sodno takso, potem pa so mi še ukazali, da moram plačati prevod vseh sporočil v angleščini, ki sva si jih izmenjala s šefom in sem jih poslal sodišču za dokaz. Že zdaj sem zapravil skoraj toliko, kot moram dobiti od šefa. Če bi vedel prej, ne bi nikoli tožil. To je zelo slaba zaščita delavcev.
Žalosten sem, da je bila moja prva izkušnja dela v Sloveniji tako bedna. Rad imam Slovenijo, tukaj mi je všeč, ves čas se učim slovenskega jezika in se trudim kar najbolje vključiti v družbo. Zdaj delam nekje drugje in me vsaj plačajo, ampak mi vedno dajo pogodbo samo za en mesec, kar tudi ni ok.
X
Leave a Reply