Izjava Ambasade Rog ob protestu “Brez strahu – proti politiki sovraštva”

Ambasada Rog se pridružuje demonstracijam “Brez strahu – proti politiki sovraštva”, ki naslavlja zaskrbljujočo uporabo ksenofobije, homofobije in šovinizma kot sredstva za politično povzpetništvo. Menimo, da je takšen shod nujna platforma za vse ljudi, ki tega pojava ne morejo in ne želijo tiho prenašati. In kot kažejo množični odzivi na kampanjo, takšnih ljudi ni malo.

Ob tem pa se moramo zavedati, da politike sovraštva ne moremo poraziti zgolj z opozarjanjem na sovražni govor ali glasom proti strankam, ki takšno politiko najbolj vulgarno poosebljajo. Vse to je seveda potrebno, a izkušnje boja na področju azila nas učijo, da sovraštvo, kakršnega občutijo begunci, ne prihaja nujno v obliki osebnih napadov s strani rasističnih posameznikov (čeprav tudi ti kakopak obstajo), pač pa v obliki brezosebnih varnostno-birokratskih mehanizmov. Žico na meji je postavila levo-sredinska vlada pod vodstvom uglednega ustavnega pravnika, ki se z begunci pogosto fotografira. Prošnje za azil zavračajo vljudni in kultivirani birokrati. Deportacije izvajajo profesionalne ekipe policijskih inšpektorjev, ki te vseskozi naslavljajo “Gospod”. Tudi tistim, ki so dobili status, so pot do stanovanj in služb onemogočili povsem prijazni lastniki, ki pač niso hoteli “imeti težav”. Skratka, Slovenija lahko človeku uniči življenje, ne da bi ga enkrat samkrat kdo rasistično ozmerjal. Politika sovraštva je več kot le sovražni govor – vgravirana je v samo delovanje kapitalistične države.

Njeno brezosebno sistemsko nasilje doživlja vse več ljudi. Politika sovraštva se začne z nedostopnostjo stanovanj za ljudi z nižjimi dohodki, saj se nepremičnine iz osnovne pravice spreminjajo v tržno blago in se kopičijo v rokah vse manjšega števila lastnikov. Začne se z ukinjanjem rednih delovnih mest v zameno za fleksibilni trg dela, ki večjemu delu zaposlenih odreka varno prihodnost. Začne se s krčenjem izdatkov za javno šolstvo, zdravstvo in kulturo. Začne se s strogim mejnim režimom in restriktivnim podeljevanjem mednarodne zaščite, s čimer se v Evropi ustvarja prvorazredno in drugorazredno prebivalstvo. In začne se z oportunističnim podpiranjem vojaških ekspedicij državnih »zaveznikov«. Politika sovraštva je vsaka politika, ki ustvarja odvečne ljudi. Ta del posla brez težav opravijo levosredinske tehnokratske vlade v imenu “racionalizacije in modernizacije”. Še več, te vlade izvajajo takšne ukrepe z izgovorom “Bolje da to naredimo mi, kot pa Janez Janša!”

Ko se vlada torej enkrat poda na pot takšne politike, je le vprašanje časa, kdaj bo politika sovraštva prevladala v svoji izčiščeni obliki: v obliki kampanje SDS. Ta se resda kaže kot ideološko nasprotje liberalnim strankam, v resnici pa je politični projekt, ki učinkoviteje nadaljuje z njihovim delom privatizacije, fleksibilizacije in nadzora. V tem kontekstu nas vzpon odkritega sovraštva v družbi ne sme presenečati. Vse to odrivanje ljudi iz sfere dostojnega življenja, se na koncu lahko utemeljuje le na en način: ljudjem se ne godi krivica, pač pa si zaslužijo izgubiti pravice, ker so leni, nekultivirani in neizobraženi. Takšno nižanje živjljenskega standarda delu prebivalstva vedno spremlja tudi demonizacija tega dela prebivalstva – treba jih je prikazati kot nevarne parazite, ki se zažirajo v nacionalno bogastvo. In da bi lahko z razgradnjo pravic učinkoviteje nadaljeval brez upora ljudi, jih je potrebno tudi ločevati seboj na podlagi kulturnih, etničnih in spolnih razlik – nekaj, kar desnica počne precej bolj učinkovito.
Napačno bi bilo sklepati, da lahko liberalna levica ustavi to netenje sovraštva zgolj z opozorili o nestrpnosti, o pomenu civiliziranega dialoga itn… Naj se nam ekscesi desnih tviter propagandistov še tako gnusijo, se njihove politike ne da zajeziti z nadzorovanjem javnega govora. Vse to kvečjemu deluje kot pokroviteljsko žuganje s prstom meščanskih elit, ki želijo utišati glas nezadovoljnega malega človeka, medtem ko Janša pred kamerami nastopa kot tisti, ki malemu človeku dovoli povedati, “kar si zares milsi”. Skrbeti nas mora tudi dejstvo, da se parlamentarna liberalna levica kulturno distancira od desničarske retorike in se poskuša prikazati kot noslika civilnega boja in človekovih pravic, medtem ko njena lastna politika vse bolj drsi na desno. Si res lahko privoščimo, da antirasizem predstavljajo stranke, ki se zavzemajo za žico na meji in v katerih kot pomirjujoči glas razuma nastopa generalni deportator Boštjan Šefic? Ta je ravno miril volilce, naj ne nasedajo desnemu ustrahovanju, saj dobro obvladujejo ilegalne migracije in že pripravljajo dodatne ograje! Vse bolj postaja jasno, da mora levica ljudem ponuditi več: nastopiti mora z resnično močno ekonomsko alternativo današnjemu sistemu, za kaj takega pa bo potrebovala množično demokratično sodelovanje navadnih ljudi.

tem zapisom pa ne želimo relativizirati nevarnosti desne politične zmage. Upravičeno nas skrbi, da utegne pod Janševo vlado solidarnost postati še bolj kriminalizirana, režim nacionalističnega šovinizma pa bo ustvaril dolgoročno škodo pri poskusih organiziranja alternative – vse težje bo povezovati različne skupine delavcev pri naslavljanju skupnih razrednih interesov. A če se želimo politiki sovraštva zares zoperstaviti, je treba razumeti, da se ta ne začne in konča z desnico, ampak da jo je s svojim razslojevanjem prebivalstva zasejala tudi liberalna levica. In da potrebujemo mnogo več, kot nam je ta pripravljena dati. Ne, ne dovolimo Janševi politiki sovraštva, da nam zavlada. A tudi ne dovolimo levo-liberalnemu bloku, da se še naprej prodaja kot edina alternativa. Resnično delo boja proti politikam sovraštva je v vztrajnem grajenju in povezovanju delavskih, protirasističnih in feminističnih organizacij, ki bodo moč črpale iz množičnega sodelovanja od spodaj, in ki za svoje delovanje ne bodo odvisne od vladajočih struktur.