IZJAVA DELOVNE SKUPINE ZA AZIL OB NAPADIH NA NEVLADNIKE

V delovni skupini za azil že dlje časa spremljamo poročila mednarodnih organizacij, novinarjev in aktivistov, ki pričajo o tem, da RS pri obravnavi prosilcev za azil redno krši tako mednarodne konvencije kot tudi domači pravni red. Obsežna dokumentacija, intervjuji, pričevanja in celo izjave policistov brez kančka dvoma dokazujejo, da je bilo onemogočanje prošenj za azil in nasilno vračanje na Hrvaško del strategije Ministrstva za notranje zadeve, ki je s takšnimi manevri poskušalo zmanjšati število azilnih prošenj. Takšno odrekanje individualnih postopkov in vračanje na Hrvaško postane še toliko bolj škandalozno, ko ga obravnavamo v kontekstu poročil o delovanju Hrvaške policije – ta je namreč trenutno pod drobnogledom zaradi organiziranega pretepanja in ropanja prosilcev za azil. Pri našem delu smo se srečali s številnimi poškodovanimi osebami, ki so govorile o nehumanih razmerah v Bosni in nasilju policije na Hrvaškem – med njimi smo se recimo pred kratkim seznanili z nosečnico iz Sirije, ki je zaradi posledic policijskega pretepanja splavila. Nezaslišano je, da slovenski organi mnogim prosilcem za azil ne namenjajo individualne obravnave in jih brez izpeljanih postopkov vračajo v takšne razmere.

Žal pa so se naše oblasti na te kršitve odzvale z napadom na organizacije, ki so kršitve razkrivale. V očitnem medijskem spinu so policisti in uradniki nenadoma postali “žrtve nevladnikov”. Že na prvi pogled kaže, da gre za odvračanje pozornosti in da se Ministrstvo za notraje zadeve še kako boji nadzora in razkrivanja spornih praks svojih represivnih organov. Policijske depeše (previdno izbrana naborka izjav naključnih prosilcev za azil), ki jih je policija iz neznanih razlogov posredovala medijem, pa ironično ne dokazujejo drugega, kot da so policijski postopki dejansko bili pomanjklivi in so se bolj ukvarjali z načinom prihoda prosilcev za azil, kot pa z njihovo dejansko varnostno situacijo. Pravno informacijski center je v tem kontekstu zgolj opravljal svoje delo – nudil je pravno pomoč in nadzoroval delo države.

Če bi nevladnikom tu lahko karkoli očitali, bi bilo to po našem mnenju kvečjemu preveč legalističen pristop do reševanja očitno političnega, kot tudi moralnega problema. Bodimo povsem jasni: pomoč prosilcem za azil, ki so ujeti v državah z nedelujočim azilnim sistemom in hočejo poiskati primerno obravnavo v varnejšem in stabilnejšem okolju, je povsem legalna, prečkanje meja – čeprav iregularno – pa v takšnem primeru ne predstavlja kršitve zakona. A onkraj tega je potrebno poudariti tudi politično dimenzijo takšnih migracij: v obdobju, ko je število iregularnih prehodov majhno, se politiki vsekakor okoriščajo s podpihovanjem razsežnosti tega pojva v javnosti, Ministrstvu za notranje zadeve pa se krepijo pooblastila in resorska moč. Hkrati pa lahko ugotavljamo, da je z ignoriranjem humanitarne krize v bosanskih taboriščih, prav to ministrstvo postalo glavni krivec za razraščanje resničnih organiziranih tihotapskih mrež. Jasno je namreč, da bodo begunci pred zimo morali nujno zapustiti šotore, in da bodo ob pomanjkanju kakršnekoli institucionalne pomoči (na terenu zaenkrat najhujše tragedije preprečujejo le neinstitucionalni aktivisti) padli v roke mafijskim mrežam. Teh istih mrež se država nikakor ne otepa, kadar jih potrebuje za zmanjšanje števila prosilcev, ki so v Slovenijo že prispeli. Iz strogo varovanih azilnih domov je tako neznano kam “izginilo” 1500 oseb – plačljivo storitev prevoza v sosednje države pa so si lahko zagotovili kar v prostorih doma, ob polni vednosti in vzpodbujanju zaposlenih na Ministrstvu.

Ob vsem povedanem je zato neverjetno spremljati odzive časnika DELO na obtožbe Ministrstva. Novinarska ekipa, ki o dotični temi očitno ni podkovana, niti ni bila na terenu, niti ni opravila razgovorov z ljudmi, ki so tam prisotni, se je poslužila senzacionalističnih insinuacij, uredništvo pa se je odločilo igrati na populistični sentiment nevladnikom nenaklonjenih bralcev z izpostavljanjem financ Pravno Informacijskega Centra. Tudi ko se je izkazalo, da so v članku zamenjali Čakovce na Hrvaškem in Učakovce v Sloveniji (s čimer se je krovna teza prispevka podrla), DELO ni objavilo opravičila in popravka na isti strani, ampak je reagiralo s še bolj nevarnim podpihovanjem in novimi “dokazi o spornem delovanju nevladnikov”, ki ponovno dokazujejo le njihovo novinarsko nespretnost in uredniško podrejenost državnim organom.

Za zaključek dodajmo le še opozorilo, da se trenutna obravnava migracij preveč obsesivno okvirja v jezik prava – kaj je legalno in kaj ne. Upamo, da novinarjem ni potrebno naštevati dolgega seznama zgodovinskih zločinov proti človeštvu, ki so bili v takratnih pravnih ureditvah “legalni”. Ob pogovorih z migranti, ki so po letih neznosnih razmer in včasih dobesednega suženjstva uspeli priti v Evropo, se nam odpira predvsem ena zgodovinska vzporednica: podzemna železnica v času ameriškega suženjskega sistema. Spominjamo se lahko, kako je solidarnostna mreža ljudskih podpornikov z varnimi hišami, z aktivistično, pravno in humanitarno pomočjo pomagala pobeglim sužnjem priti na svobodni sever. Vpogled v časopise tistega časa nam kaže podobno sliko, kot jo vidimo danes: mnogi ugledni časniki so pisali o “spornih praksah podpornikov”, o “nenadzorovanem prehajanju meja”, o “kaosu in političnemu nemiru, ki ga bodo migranti vnesli v severne države.” Ti pisci (mnogi med njimi levičarji), so se takrat hoteli kazati kot glas razuma. Časovna razdalja nam seveda omogoča bolje videti, kar takrat ni bilo vsem jasno: da so z moraliziranjem o legalnosti in urejenosti teh migracij zgolj pomagali ohranjati kruti sistem rasne segregacije, in da so bili “tihotapci” tisti, ki jim je zgodovina dala prav. Naši novinarji in strokovnjaki bi si morda lahko vzeli nekaj trenutkov za razmislek o tem, kam se bodo v zgodovini zapisala njihova imena.