IZJAVA ZA JAVNOST DELOVNE SKUPINE ZA AZIL – VERIŽNO VRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL V BOSNO IN HERCEGOVINO

V zadnjem letu terenska dokumentacija številnih domačih in tujih organizacij neizpodbitno priča o tem, da slovenska policija sistematično krši mednarodne konvencije, ko onemogoča vlaganje prošenj za azil na meji zajetim tujcem. O tem še najbolj zgovorno pričajo kar policijske statistike in izjave policije same, saj se med podajanjem poročil medijem radi pohvalijo, koliko ljudi so zajeli in “vrnili Hrvaški” – tudi ko gre za mladoletnike brez spremstva, družine ali visoko noseče ženske. Prav tako ni več nobenega dvoma o tem, kaj s temi ljudmi naredijo hrvaški policisti. Begunska taborišča v Bosni in Hercegovini so polna ljudi, ki so bili vrnjeni preko meje, pogosto na zelo nasilen način – najprej z udarci, nazadnje tudi s streli in elektrošoki. Slovenija in Hrvaška sta torej v zadnjem letu mimo evropske zakonodaje vzpostavili samosvoj sistem verižnega vračanja prosilcev za azil v bosanska taborišča, v katerih vladajo nehumane razmere.

Sporazum s Hrvaško je tako rešil Slovenijo polnih azilnih domov in administrativnih stroškov individualne obravnave migrantov. Ta sistem vračanja brez pravnih sredstev pa slovenskim oblastem očitno tako ustreza, da ga preizkušajo tudi na prosilcih za azil, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve RS prej vzelo v obravnavo (do zdaj naj bi namreč vračali le tiste, ki domnevno niso izrazili namere zaprositi za azil). Tako smo bili npr. priča tudi dogodku, kot se je zgodil 7.8.2019, ko slovenska policija za zavrnjenega prosilca za azil ni izvedla temu namenjenega postopka (intervju, na podlagi katerega se izda bodisi odločbo o vrnitvi v matično državo, bodisi dovoljenje za zadrževanje), pač pa ga je brez kakršnekoli odločbe odpeljala na mejni prehod v Metliki in ga priključila večji skupini oseb, ki jih je ravno vračala hrvaškim policistom. Tako se je prosilec za azil, ki je v Sloveniji bival dlje časa, ki je vseskozi sodeloval v postopkih in ki je imel tukaj tudi partnerico, nenadoma znašel v hrvaškem policijskem kombiju, ki ga je brez pojasnila peljal na mejo med Hrvaško in Bosno in Hercegovino v bližini Velike Kladuše, nakar so ga policisti pregnali na bosansko stran – torej v državo, s katero nima popolnoma nič. Od takrat spi na betonskih tleh v prazni hali ob begunskem taborišču, ki je prepolno in ne sprejema novih ljudi.

Ne le, da policija pri takšnih vračanjih krši vso veljavno azilno zakonodajo, temveč izvaja vračanje na Hrvaško pri polnem zavedanju, da bodo begunci verižno vrnjeni v Bosno in Hercegovino in da jim bodo v procesu kršene človekove pravice. Ministrstvo za notranje zadeve RS je bilo s strani pristojnih organizacij, medijev in Sveta Evrope podrobno seznanjeno s praksami hrvaške policije in razmerami v bosanskih taboriščih. Seznanjeno je bilo tudi s sodbo švicarskega sodišča, ki je zaradi neustreznih razmer prepovedalo vračanje prosilca za azil na Hrvaško po t.i. Dublinski uredbi. Ne le, da se je Ministrstvo odločilo vse to ignorirati, ampak poskuša prosilcem za azil odvzeti vsa pravna sredstva, zaobiti načelo nevračanja in po novem celo Dublinsko uredbo. Pri tem si krije hrbet z navajanjem sporazuma s Hrvaško iz leta 2006 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 8/06), po katerem lahko ljudi prijete pri dejanju prehajanja meje v roku 48 ur brez dodatnega postopka vrnejo hrvaškim oblastem, zamolčijo pa, da sporazum po vstopu Hrvaške v Evropsko Unijo ni več veljaven, saj so članice EU dolžne spoštovati enotno zakonodajo EU in ne morejo samovoljno sklepati sporazumov, ki so v nasprotju z mednarodnimi zakoni.

Omenjeni prosilec za azil, ki je bil protizakonito vrnjen v Bosno in Hercegovino, je proti Ministrstvu za notranje zadeve RS sprožil upravni spor, ter podal pobudo Varuhu človekovih pravic RS, naj ukrepa proti takšnemu ravnanju policije. O dogodku bodo obveščene tudi druge evropske institucije in mediji. V Delovni skupini za azil pa želimo opozoriti tudi na širši vidik državne politike do beguncev. Slovenske oblasti si namreč ne morejo več zatiskati oči pred brutalnim razčlovečenjem, ki so mu ti izpostavljeni na balkanski poti. Sramotno je, da država, ki se nahaja v neposredni bližini najhujših taborišč v Evropi, V primerjavi z ostalimi EU državami sprejema izjemno majhno število prosilcev za azil in podeli še manj statusov begunca. Namesto da bi prevzela svoj del odgovornosti za reševanje humanitarne krize, se vlada Marjana Šarca z verižnim vračanjem beguncev in militarizacijo meje pridružuje tistim, ki to krizo poglabljajo. Svoje delovanje upravičuje z izrazi, kot so “lov na tihotapce” in “preprečevanje ilegalnih migracij”, v praksi pa počne nekaj povsem drugega: zavrača prošnje za azil, verižno vrača ljudi v nehumane razmere in krši mednarodne konvencije.