ČRNA KRONIKA 1.11.2019 – 15.11.2019

V prvi polovici meseca novembra smo v Delovni skupini za azil obravnavali več tragičnih posledic ravnanja policije in Ministrstva za notranje zadeve v zvezi z migracijami. Z navedenimi primeri želimo opozoriti na zaostrovanje razmer in normalizacijo nekaterih praks, ki jih mediji vztrajno ignorirajo.

Pushbacki

Zastopali smo sirskega prosilca za azil v tožbi proti policiji, saj je bil ta skupaj z drugimi prosilci protipravno vrnjen na Hrvaško, od tam pa v BiH. Dotični prosilec ima v Sloveniji družinske člane s priznano mednarodno zaščito, a se jim zaradi polnoletnosti ni mogel pridružiti po programu združevanja z družino. Do nedavnega je na morebitno združitev čakal v Turčiji, nato pa so Erdoganove sile začele s prisilnimi deportacijami sirskih državljanov nazaj v t.i. “varno cono” (severni del Sirije, kjer turška vlada trenutno izvaja pogrom nad kurdskim prebivalstvom). Tako je bil prisiljen odpotovati v Slovenijo po balkanski poti. Ko so z manjšo skupino po številnih poskusih in nasilnih izgonih s strani hrvaške policije le prišli do slovenske meje, jim je ekipa slovenske policije ukazala, naj se vrnejo nazaj na Hrvaško s plavanjem čez reko. Ko so to odločno odklonili, so na njih spustili policijskega psa, ki je skočil na sirskega prosilca in ga ranil. Nato so jih polegli po tleh in temeljito pretipali, po ponižujočem postopku pa so pristali v sobi na bližnji policijski postaji. Kljub večkrat izraženi nameri, da želi zaprositi za azil, policija ni sprejela njegove vloge. Naslednje jutro so ga z ostalimi predali hrvaški policiji, ki ga je, poškodovanega in izčrpanega, odpeljala na bosansko mejo.

O razmerah v tamkajšnjih taboriščih so tako mednarodne organizacije kot mediji že izčrpno poročali (nazadnje v prispevku). Tudi navedeni prosilec za azil je pristal med množico, ki tabori na odprtem. Vse ostrejši pogoji silijo ljudi k obupnim poskusom prečkanja meja, ki so letos rezultirali v 16ih smrtih (na njih se je opozorilo tudi z dogodkom v centru Ljubljane), nedavno pa smo lahko brali celo o ponovnem streljanju hrvaških policistov, ki so vsaj eno osebo spravili v smrtno nevarnost.

Ob tem velja ponoviti opozorilo, da je slovenska vlada s sistematičnim onemogočanjem prošenj za azil močno prispevala k zaostrenim razmeram na Balkanu in tudi povzročila nevarnejše oblike prečkanja meja v sami Sloveniji. Kljub temu se javno hvali, da je letos Hrvaški “vrnila” že več tisoč migrantov – med katerimi domnevno ni nihče zaprosil za azil. V kolikor ne bo sistema “pushbackov” (množičnih vračanj prosilcev za azil) zamenjal sistem humanitarnih relokacij, bo do konca leta število smrti še strmo narastlo. Upamo na čim hitrejši razplet aktualnih tožb in tudi na njihov politični učinek.

Deportacije:

Slovenska policija vodi več postopkov deportacij v Afganistan, ki trenutno prestaja najhujše spopade v zadnjih letih (za več informacij o razmerah priporočamo nedavni v intervjuju z Vasjo Badaličem). Pri tem je še najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da izvaja te postopke tudi z osebami, ki se očitno niso zmožne zagovarjati ali skrbeti zase.

  • Tako so prejšnji teden prisilno deportirali 25-letnega AK, ki je imel v Sloveniji subsidiarno zaščito. Gre za begunca, ki je bil žrtev otroškega suženjstva, iz države pa je bežal že v zgodnjem otroštvu. V Sloveniji je od svojega 14. leta, ko je tudi zaprosil za azil. Ministrstvo za notranje zadeve njegovega brutalnega izkoriščanja v Afganistanu in kasneje Iranu ni smatralo kot zadosten razlog za podelitev mednarodne zaščite, a ga zaradi mladoletnosti ni moglo deportirati. Kot večini mladoletnikom so mu odobrili le subsidiarno zaščito do 18. leta starosti, ki si jo je podlajševal vsako leto. V tem času se je temeljito vključil v družbo in se naučil tekoče slovenščine, nikoli pa ni dobil ustrezne oskrbe, ki bi jo morala država nuditi tako travmatizirani osebi. Zaradi psihičnih težav se je mučil v šoli in na delovnih mestih, namesto pristojnih institucij pa je zanj skrbela ulica – na koncu je namreč živel kot brezdomec. Nazadnje se je njegovo psihično zdravje tako poslabšalo, da ni zmogel podaljšati subsidiarne zaščite in je za krajši čas ostal brez veljavnih dokumentov. In spet: namesto da bi odgovornost zanj prevzele socialne ustanove in mu pomagale pri urejanju papirjev, do katerih ima kot 10-letni prebivalec vse pravice, je pristal v deportacijskem postopku Centra za tujce. Namesto da bi mu bilo omogočeno zdravljenje, ga je policija deportirala v Afganistan – pri polnem zavedanju, da ni tam nikoli živel, da nima tam nikogar in da si ni zmožen postaviti na noge življenja v vojni coni. Da se zavedajo skrajnosti svojega dejanja kaže tudi dejstvo, da niso obvestili njegove pravne zastopnice niti nevladne organizacije, ki mora po zakonu spremljati deportacije. Vse je bilo izvedeno na skrivaj in potihem – o deportaciji smo zvedeli šele, ko je bila izvedena.

  • Vsekakor ne gre za edini takšen primer. MNZ je v Afganistan vrnil že 21 prosilcev za azil, vsaj eden izmed njih pa je bil po vrnitvi ubit. Že leta 2017 je bil deportiran zavrnjen prosilec za azil, ki je trpel zaradi psihičnih težav in tudi po oceni organizacije IOM ni bil zmožen samostojno odločati o svoji vrnitvi ali skrbeti zase. Trenutno je v podobnem postopku afganistanski državljan s shizofrenijo, ki se je med epizodo neprištevnosti odpovedal statusu begunca. Namesto da bi MNZ opravil obvezen razgovor z osebo, ki se hoče statusu odpovedati in ga seznanil s tveganji, ki jih ta odločitev prinese, so mu status – kljub opozorilom psihiatra in socialnih delavcev – odvzeli in mu s tem odvzeli tudi pravico do zdravstvene oskrbe. Glede na to, da so mu nekoč podelili status begunca, se zavedajo njegove situacije v domači državi. Seznanjeni so tudi z njegovim zdravstvenim stanjem – torej se več kot dobro zavedajo, da ga s svojim dejanjem pošiljajo v smrt. Zdi se nam povsem nesprejemljivo, da policija izkorišča kritične momente najranljivejših oseb za to, da jim jemlje pravice. Prav to so osebe, za katere se mora v prvi vrsti uporabljati načelo nevračanja.

  • Prakso še dodatno osvetljuje zavrnjeni prosilec Noorullah Oriyakhel, ki je že več kot mesec dni protipravno zaprt v Centru za tujce (podrobneje v prispevku na Val202). Ne le, da je ta v postopku uveljavljanja pravice do bivanja s slovensko partnerko, ampak je tudi prosil za zadrževanje na podlagi nujnega zdravljenja pri svojem psihiatru. V Centru za tujce so zdravniško potrdilo gladko izpodbili tako, da je njihov “hišni” psihiater po kratkem pogovoru podal nasprotno diagnozo in ocenil, da lahko pacient nadaljuje z zdravljenjem v Afganistanu… kje in na kakšen način seveda ni pojasnjeno. Primer Noorullah Oriyakhel zelo nazorno prikazuje, kako MNZ sistematično uporablja metode izčrpavanja, pripora in psihičnega pritiska za to, da sprovede načrtovane deportacije, pri tem pa se požvižga na posledice za posameznike in njihove družine.

  • Vsekakor pa deportacije ne doletijo le ranljivih afganistanskih državljanov. Med priljubljenejšimi tarčami so tujci iz Zahodne Afrike, ki jim je iz različnih razlogov preteklo dovoljenje za bivanje, njihove ambasade pa dobro sodelujejo z EU, zaradi česar so deportacije lažje izvedljive. Največkrat se na avionu znajdejo prav osebe, ki v Sloveniji delajo in si prizadevajo legalizirati svoje bivanje, pri čemer zaupajo, da ima policija dobre namene in jim zato zaupajo svoje dokumente. Tak primer je AD, državljan Gvineje Bissao, ki je bil prejšnji teden prisilno deportiran. Daleč od tega, da bi šlo za kršitelja zakonov ali nevarnost za red – AD je redno delal in po zavrnitvi prošnje preprosto ni dojel, da ga lahko država, v kateri ni nikoli storil slabega dejanja, začne obravnavati kot kriminalca. Kot večina, je bil deportiran zato, ker se je vestno javljal na policijske pozive in jim dostavljal vse zahtevane dokumente.

  • V istem času obravnavamo še vrsto oseb, ki se ne morejo vrniti v domovine in se mučijo pridobiti dovoljenja za bivanje in delo, a jim na upravnih enotah stalno onemogočajo regularizacijo bivanja. Največkrat od njih terjajo dokumente, ki jih ne morejo pridobiti, ali jih pošiljajo na konzulate v države, kamor ne smejo potovati.

Hkrati proti takšnim osebam v postopkih pridobivanja dokumentov zlorabljajo kazenske postopke. Alžirski državljan, ki se že leta zaman trudi pridobiti dokumente, je prejšnji teden dobil 3-letni izgon iz države, ker so mu očitali posedovanje 9ih gramov trave! Medtem ko mora tuji državljan z vsemi možnimi procedurami dokazovati svojo upravičenost do bivanja, lahko policija tujce zapira ali izganja brez resnega postopka in brez posledic.

Vse to so zgodbe zgolj dveh tednov. Število oseb, ki se na podoben način brez kakršnekoli podpore daleč od oči javnosti znajdejo v kritičnih situacijah je torej zelo visoko. Zato je potrebno znova poudariti, da ne gre le za posamezne kršitve ali preizkušanje meja legalnosti s strani policije, ampak za sistemsko delovanje in izvajanje politike trenutne levo-sredinske vlade. Zato zgolj z individualnim zastopništvom, pravnimi in medijskimi posegi ne moremo preprečiti slabšanja razmer – potrebna je temeljitejša politična akcija proti politiki odvračanja in represije vlade Marjana Šarca, notranjega ministra Boštjana Poklukarja in samega vrha EU, ki dokazano ne izboljšuje situacije na področju migracij.