Izjava in poziv Delovne skupine za azil in Delavske svetovalnice

Manj kot 100 km od slovenske meje smo priča eni najhujših humanitarnih kriz v Evropi. Tisoče ljudi se gnete v nehumanih begunskih taboriščih, kjer so podvrženi mrazu, lakoti in boleznim, ob poskusih odhoda pa še nasilju policije in izredno nevarnim razmeram na terenu. Posledice te krize so vse bolj vidne tudi na slovenskem ozemlju, kjer je po uradnih podatkih med obupanimi poskusi prečkanja meje življenje izgubilo vsaj 17 oseb, še mnogo več pa je pogrešanih. Zdaj je postalo jasno, da so slovenska policija, Ministrstvo za notranje zadeve in vlada Marjana Šarca med arhitekti te krize. Posledica njihovih politik in ukrepov je sistem verižnega vračanja beguncev v Bosno in Hercegovino, pri čemer se poslužujejo protipravnih sredstev in se izogibajo očitkom o kršenju človekovih pravic tako, da žrtvam onemogočajo uporabo pravnih sredstev.
To dejstvo zdaj potrjujejo tako razkrite notranje direktive policije kot tudi nova odločba Upravnega sodišča, o nadaljevanju protizakonitih vračanj pa pričajo nove tožbe vrnjenih prosilcev za azil in poročila mednarodnih organizacij.

Sodba Upravnega sodišča

Septembra 2019 smo medije opozorili na primer maroškega prosilca za azil, ki je sicer bil sprejet v azilni postopek, a po zavrnjeni prošnji ni bil deležen standardnega postopka, po katerem policija izda odločbo o izgonu ali začasnem zadrževanju, pač pa je bil odpeljan v Metliko, tam pa priključen večji skupini tujcev, ki so jih hrvaški policisti odpeljali v Bosno in Hercegovino. Tam je bil podvržen nehumanim razmeram, lakoti in nasilju. Primer je pokazal, kako slovenska policija zlorablja sporni sporazum s Hrvaško, da zaobide normalne postopke vračanja, kakršne zahteva evropska ureditev, ter tujcem odvzema pravna sredstva.

Policijska zloraba sporazuma predstavlja resno kršitev mednarodnega prava. Po policijski interpretaciji sporazuma lahko slovenska policija vsakega tujca, ki je vstopil v državo na iregularen način ali se nahaja na slovenskem ozemlju brez ustrezne dokumentacije, brez ene same izdane odločbe preprosto strpa v kombi in ga preko Hrvaške “odloži” v Bosno in Hercegovino… če je kdaj bil tam ali ne! Tamkajšnja taborišča vse bolj postajajo nekakšna odlagališča evropskih migrantov – kot je nedavno pokazal primer nigerijskih študentov na Hrvaškem. Predstavljajmo si, da bi maroška policija slovenskega turista s pretečenim vizumom brez postopka na njegovi ambasadi v sodelovanju z alžirsko policijo preposto odpeljala v neznano libijsko taborišče in to upravičevala z internim sporazumom med državama. Seveda bi šlo za velik mednarodni škandal in kršitev vseh pravic osebe, ki bi bila na ta način močno ogrožena – ob enakem ravnanju naše policije pa se kljub opozorilom do zdaj vlada ni zganila.

Zdaj je tišino prekinilo Upravno sodišče, ki je sklenilo, da je policija maroškemu državljanu kršila ustavne pravice. Sodišče je utemeljilo, da je potrebno pri vračanju na območje Republike Hrvaške upoštevati več predpisov. “To so poleg Sporazuma tudi Zakon o tujcih, Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta … ter Ustavo Republike Slovenije.” Odločbo o izgonu, ki tujcu daje možnost uveljavljanja pravnih sredstev, bi policija torej morala izdati že na podlagi slovenskega Zakona o tujcih, a je to obveznost zaobšla s sklicevanjem na Sporazum s Hrvaško. Takšno branje zakona o tujcih pa je po mnenju Upravnega sodišča v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, saj Sporazum tujcu ne omogoča uveljavljanje pravnega varstva. Toda k izdaji odločbe policijo v vsakem primeru zavezuje tudi evropska direktiva o vračanju, ki ima “po načelu primarnosti prednost pred omenjenima predpisoma”. Sodišče torej ugotavlja, da “Tožnik posledično ni imel pravice uveljavljanja ugovorov zoper izročitev, ki bi se nanašali na primer na obstoj sistemskih pomanjklivosti, na pravico do družinskega življenja in podobno.”

Iz sodbe sledi, da so tudi množični izgoni, ki jih na meji opravlja slovenska policija, sklicujoč se na Sporazum s Hrvaško, protipravni. V kolikor želi slovenska policija vrniti tujca v drugo državo, mora izdati odločbo, ki omogoča uveljavitev pravnega varstva, ali pa mora takšno odločbo izdati Hrvaška. Seveda gre za logično in nujno varovalko – brez nje bi lahko prihajalo do prisilnih deportacij oseb v izredne razmere, kjer bi bili podvrženi mučenju ali drugim ponižujočim ravnanjem, ali pa bi bili ločeni od svojih družin. Poročila kažejo na to, da tako slovenska kot hrvaška policija te obveznosti nista zanemarjali po naključju – za suspenz mednarodnih pravnih norm sta se odločili prav zato, ker sta se zavedali izrednih razmer, v katere vračata tujce, in dejstva, da takšna vračanja ne bi prestala sodne presoje. Upravno sodišče se v tem primeru ni opredeljevalo do razmer na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, so pa o neprimernosti vračanja govorile že številne evropske institucije, prepoved vračanja pa je že odredilo švicarsko sodišče.

K temu pa dojamo še pomemben poudarek, da omenjeni sporazum po vstopu Hrvaške v Evropsko Unijo sploh ni več veljaven, saj so članice EU dolžne spoštovati enotno zakonodajo EU in ne morejo samovoljno sklepati sporazumov, ki so v nasprotju z mednarodnimi zakoni.

Tožba sirskega prosilca za azil

Policija je pri vrnitvi več tisoč oseb na Hrvaško do zdaj navajala, da nobena od teh oseb ni zaprosila za mednarodno zaščito. Prej omenjena razkrita policijska direktiva to postavlja na laž, saj je iz nje razviden policijski ukaz policistom, naj se vedejo, kot da bi bile prošnje za azil podane hrvaškim in ne slovenskim policistom, ter jih na podlagi tega vrnejo na Hrvaško. Če je bila trditev, da migranti na meji ne prosijo za azil, že na začetku očitno zavajujoča, jo je na laž postavila tudi nedavna prisilna vrnitev sirskega prosilca za azil, katerega družinski člani imajo v Sloveniji status mednarodne zaščite. Nemogoče je trditi, da takšna oseba ne bi zaprosila za azil, niti da ne prihaja iz nevarne regije. Prosilec je pristojnim organizacijam in medijem želel sporočiti, da mu policija ni dovolila vložiti prošnje in da je bil vrnjen brez odločbe, zaradi česar je podal tožbo na Upravno sodišče.

Njegova zgodba nazorno razloži absurde trenutne evropske migracijske politike. Sirski državljan ima v Sloveniji družinske člane s priznano mednarodno zaščito, a se jim zaradi polnoletnosti ni mogel pridružiti po programu združevanja z družino. Do nedavnega je na morebitno združitev čakal v Turčiji, nato pa so Erdoganove sile začele s prisilnimi deportacijami sirskih državljanov nazaj v t.i. “varno cono” (severni del Sirije, kjer turška vlada trenutno izvaja pogrom nad kurdskim prebivalstvom). Spomnimo: Erdoganu je EU za “obvladovanje migracij” namenila že 6 milijard evrov, a je s svojim ravnanjem le še več ljudi pognal na beg po iregularnih poteh. Tako je bil omenjeni prosilec prisiljen odpotovati v Evropo po balkanski poti, kjer je bil izpostavljen hudemu mrazu in nasilju. Ko so z manjšo skupino po številnih poskusih in nasilnih izgonih s strani hrvaške policije le prišli do slovenske meje, jih je ekipa slovenske policije polegla po tleh in temeljito pretipala, nato pa ukazala, naj se vrnejo nazaj na Hrvaško s plavanjem čez reko, na njih pa so spustili tudi policijskega psa. Ko so plavanje odločno zavrnili, so jih po ponižujočem postopku odpeljali na bližnjo policijsko postajo. Kljub večkrat izraženi nameri, da želi zaprositi za azil, policija ni sprejela njegove vloge. Naslednje jutro so ga z ostalimi predali hrvaški policiji, ki ga je, poškodovanega in izčrpanega, odpeljala na bosansko mejo.

O grozljivih razmerah v tamkajšnjih taboriščih so tako mednarodne organizacije kot mediji že izčrpno poročali. Tudi navedeni prosilec za azil je pristal med množico, ki tabori na odprtem v hudem mrazu. Vse ostrejši pogoji silijo ljudi k obupnim poskusom prečkanja meja, ki so letos rezultirali v 17ih smrtih na slovenskih tleh, nedavno pa smo lahko brali celo o ponovnem streljanju hrvaških policistov, ki so vsaj eno osebo spravili v smrtno nevarnost. Mučenja, elektrošoki, kraja denarja in telefonov, odvzem čevljev in oblek v najhujšem mrazu… vse to postaja standardna rutina hrvaške policije, s katero naše oblasti odlično sodelujejo.

Gre za najhujše kršitve mednarodnega in domačega prava s strani slovenskih institucij od izbrisa dalje. Te kršitve imajo izredne humanitarne posledice, hkrati pa pomenijo resno grožnjo demokratični ureditvi. Podpisniki direktiv – generalna direktorica policije Tatjana Bobnar, Simon Velički in pomočnik direktorja policijske uprave, ki hkrati opravlja funkcijo predsednika upravnega odbora mednarodne agencije Frontex Marko Gašperlin – morajo nemudoma prevzeti odgovornost in odstopiti. Povsem nedopustno je, da prvi mož mednarodne agencije frontex, ki ima lastne finančne ambicije v regiji svoj položaj policijskega funkcionarja zlorablja za izrekanje protipravnih direktiv slovenskim policijskim enotam. Prav tako morata odgovornost prevzeti Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar in predsednik vlade Marjan Šarec, nemudoma pa je potrebno prenehati z izvajanjem protipravne direktive in se pri obravnavi oseb na meji držati mednarodnih standardov.

Poziv k relokaciji in amnestiji

Relokacija: Mnogo izmed navedenih situacij bi se lahko rešilo, če bi se slovenske in evropske oblasti držale preprostega načela: humanitarno krizo na Balkanu je potrebno reševati s humanitarnimi ukrepi, ne z represijo. Policijski sindikat sam priznava, da na meji v resnici opravlja sizifovo delo, saj ljudje iz taborišč prihajajo ne glede na število vrnitev. Policija rešitve sicer išče v zaostritvi zakona o mednarodni zaščiti, a bi svoje delo najbolj poenostavili s priznanjem, da je situaciji na Hrvaškem in v BiH dosegla kritično točko in je iluzorno razmišljati, da bodo z vse okrutnejšim vračanjem prosilcev v te razmere njihovo število kaj manjše. Slovenske oblasti sicer rade poudarjajo, da si morajo evropske države deliti breme reševanja begunske krize, a sama na tem področju počne izjemno malo: smo na repu držav v EU po podelitvi statusov mednarodne zaščite, in tudi po številu prosilcev močno zaostajamo celo za Madžarsko. V primeru begunskih ladij, ki se potapljajo v Mediteranu, evropske države redno prevzemajo odgovornost za sprejem. Slovenija pa ima v neposredni bližini meja prav takšno potapljajočo se ladjo – to so begunska taborišča na balkanski poti – a za njihovo reševanje ne počne ničesar.

Zato predlagamo sledeče ukrepe v smeri reševanja krize:

1. Policija mora nemudoma prenehati s protizakonitimi množičnimi vračanji na Hrvaško in začeti v skladu z mednarodno zakonodajo individualno obravnavati osebe, ki zaprosijo za azil.

2. Slovenija naj iz taborišč v BiH nemudoma sprejme 1000 prosilcev za azil, za katere ima vse potrebne kapacitete. Ti prosilci se bodo tako ali drugače v naslednjih mesecih znašli na naših mejah, kot kažejo izkušnje, bo policija mnoge izmed njih obravnavala tudi po desetkrat ali več. Neposreden sprejem pa bi odrezal tako nasilno vlogo hrvaških policistov kot tudi vlogo tihotapcev, poenostavil administrativne postopke in razbremenil policijo.

3. Slovenija naj prevzame aktivno vlogo pri opozarjanju evropskih institucij in pritiska na države članice, naj s podobnimi programi pospešene relokacije naslovijo humanitarno krizo v Bosni in Hercegovini.

4. Prebivalcem ob meji je potrebno vrniti okolje v normalno stanje, odstraniti ograje in sprejemati prosilce za azil v azilne postopke na policijskih postajah na mejnih prehodih, namesto da se jih preusmerja v notranjost države po gozdovih.

Amnestija: Upravne enote naj omogočijo nedokumentiranim osebam, da se do določenega datuma registrirajo za program amnestije. To bi zmanjšalo administrativne stroške, hkrati pa bi uredilo nastajajoči sivi trg in mnogim, ki sedaj ne morejo bivati, delati, šolati, skleniti zakonske zveze, omogočilo vstop v sistem. Učinek na nove prihode bo ničen, tako finančno kot sistemsko pa bo za državo to razbremenitev.