Imel sem prijatelja. Dobrega čoveka, ki so ga imeli vsi radi. Več kot sedem let je živel v azilnem domu. Hodil je na delo in v šolo in nikoli ni imel nobenih težav s pristojnimi organi, čeprav mu slovenska vlada ni posvečala nobene pozornosti in, z zavrnitvijo prošnje za azil, ni želela ugoditi njegovi osnovni človekovi pravici do varnosti. Kljub temu je nadaljeval z delom in šolanjem, in bil je dober prijatelj vsem, ki so ga poznali.
Po mnogih letih pa se je tudi na sodišču končal njegov boj za azil. Izdana je bila odločitev, da nima pravice ostati v tej državi. Bil je aretiran in nameščen v deportacijski center. Deportacijski center je zapor. Čeprav ni storil nobenega zločina. Samo pravice do azila ni dobil. V samo nekaj urah je bil prepeljan na letališče v Avstriji, od kjer je bil deportiran nazaj v njegovo matično državo. Državo v Afriki, ki svojim prebivalcem ne more zadovoljiti niti osnovnih človeških potreb kot so čista voda in hrana. Ali zdravila za nalezljive bolezni.
Tako je odšel. Ampak za seboj je pustil neizbrisen pečat na tistih, ki so ga poznali. Zasluži si, da se objavi njegova zgodba. Da se ga spominja. Kajti vsi se ga spominjamo in ga pogrešamo, čeprav ga ni med nami že več kot dve leti. Upam, da bo imel več sreče v svoji državi in da se bo lahko ustalil. A naša srca so še vedno prazna, saj pogrešamo tega prijaznega človeka, ki je vedno znal prinesti radost v naša žalostna življenja. Pomagajte mi deliti zgodbo, kot spomin na mojega prijatelja. Še posebej hvala strani Tukaj smo.
S, Sirija
(fotografijo je v Centru za tujce Postojna posnel A iz Alžirije)