Rad bi pričel svoje besede z velikim obžalovanjem za Republiko Slovenijo, zaradi politike ki jo vodi do migrantov, katere obravnava kot zaostale zgube. Samo zato, ker želimo slediti svojim ambicijam v življenju, ubežati preganjanju ali pobegniti pred vojno. Naj rečem, da se v srcih migrantov skrivajo neizmerni talenti in da naše države žalujejo, ker smo odšli. Toda med tem, ko poskušamo slediti svojim sanjam, smo izpostavljeni nepredstavljivim psihičnim in rasističnim pritiskom, samo za to, ker nimamo papirjev. Ko človek pride iz maternice, ne pride s papirji, njegovo življenje ne more biti omejeno na kraj kjer se je rodil ali na kraj, kjer je odraščal.
Rad bi povzel dejstva o tem, kar se je dogajalo v centru za deportacijo migrantov, kjer policisti hitijo uveljaviti svojo moč z uporabo rasizma, psihološkega pritiska in fizične sile proti migrantom. Ta dejstva so nam očitna, vendar ostajajo zakrita javnosti, saj nikoli niso povsem razjasnjena. Zadnjič se je zgodil incident v centru, ko sta bili dve osebi odpeljani v samice brez razloga. Enega so policisti pretepli z uporabo mafijskih tehnik prekrivanja – uporabo rokavic, da ne bi pustili prstnih odtisov in menjavo njegovih stvari, da ne bi bilo sledov krvi… pretepli so ga v kopalnici, ker tam ni kamer, in niso klicali zdravnika, da ne bi bilo še ene priče. Vse to v sodelovanju z odgovornim uradnikom. Do nas pristopajo v skupini in s povzdignjenim glasom, da nam poskušajo vsejati strah v srca. Iz naših držav smo se selili, da bi pobegnili pred takšnim ravnanjem, a zdaj doživljamo hujše. Rad bi povedal, da smo vsi ljudje, razlika je le v papirjih in kraju rojstva.
X