Že dvakrat so me zaprli v deportacijski center v Postojni. Prvič so me izpustili marca zaradi korona virusa. Policist mi je izročil papir in rekel, da moram vsak teden iti na policijsko postajo, da od njega dobim podpis. Nekajkrat sem šel in potem so mi rekli, da mi ni treba spet priti, dokler mi ne rečejo, saj je bila cela država v karanteni. Nekaj mesecev kasneje sem bil napaden in močno ranjen. En mesec sem preživel v bolnici in policija me je pogosto obiskovala, ker je preiskovala incident. Tega papirja sploh niso omenili. Ko so me izpustili iz bolnice, so me spet zaprli v Postojno, ker so me obtožili, da se nisem vsak teden zglasil na policijski postaji za podpis. Dejstvo, da sem bil v bolnišnici in imel dve operaciji, ni pomembno. To preprosto ni pošteno.
Zdaj sem v Centru Postojna, ki je pekel. Vsak dan imamo na voljo pol ure za rekreacijo, dve uri na dan pa lahko uporabljamo telefone. Moje življenje se je spremenilo. Ko vidim policista, me je strah, ker mi grozi deportacija. Mislim, da imam sladkorno in ta center mi povzroča psihične težave. Ponoči imam napade panike in ne morem dihati, ali pa je to morda astma, ne vem. V Sloveniji imam prijatelje, ki so mi pomagali s hrano, oblačili in stanovanjem, vendar me policija noče izpustiti.
Medtem ko ostajam tukaj, policija vsako jutro ljudi iz centra vozi na Hrvaško. Ljudje se bojijo, da bi jih poslali nazaj na Hrvaško in jih predali hrvaški policiji. Zato vsak dan vidim, kako se ljudje samopoškodujejo – tepejo se in režejo. Policije to ne zanima. In ko jim povem, kaj se dogaja in jih vprašam, če lahko pokličejo zdravnika, mi rečejo, da je rezanje normalna stvar.
A, Alžirija
(november 2020)