Že nekaj mesecev sem bil zaprt v Centru za tujce, saj so me poskušali deportirati v mojo državo, ker nisem dobil azila. Nekega dne so mi rekli, da imam obisk. Čakala sta me dva neznana moška. Rekla sta, da nista policaja, toda pokazala sta mi znački, kot jih ima FBI. Vsedli smo se in najprej sta me vprašala, kaj vem o osebi, ki mi je pomagala s pravno pomočjo, medtem ko sem bil zaprt v Postojni. Rekel sem, da ne vem nič, samo to, da mi pomaga, da bi lahko prišel ven iz Centra. Zabičala sta mi, da ji ne smem povedati nič o tem obisku. Potem sta mi rekla, da sta moja prijatelja in da mi želita pomagati. Ponudila sta mi, da lahko delam zanju, onadva pa bosta poskrbela, da bom izpuščen. Ne takoj, mogoče čez tri mesece. To se mi je zdelo nekam čudno, saj bi čez tri mesece bil po vsej verjetnosti itak izpuščen, tako je pisal datum na moji odločbi. Bil sem prestrašen in sem ju vprašal, kaj točno bi rada. Rekla sta, da mi lahko preskrbita telefon in naj se iz tega telefona pogovarjam z ljudmi, ki jih poznam v Sloveniji. Odgovoril sem, da bom premislil. Nisem jima rekel ja.
Čez nekaj dni sta prišla spet in me nagovarjala, naj delam zanju. “Pomagal boš slovenski vladi”, sta mi rekla. “Lahko ti pomagava, da boš izpuščen in da boš živel tukaj”. Za nekoga v moji situaciji to zveni vabljivo. Toda raje umrem, kot da sem vohun za policijo. Ker pa sem se ju bal, jima spet nisem rekel ne, temveč sem rekel, da bom premislil. V moji glavi pa je bilo veliko vprašanj. Zakaj ravno jaz? Zakaj hodita obiskovati mene in zakaj hočeta, da vohunim zanju? Poznam te taktike. Ljudje, ki so v težkih situacijah, lažje klonijo. Mene recimo, je čakala deportacija. Najbrž so sklepali, da bom zagrabil za vsako priložnost, ki bi mi obljubljala, da bom pripel na prostost in da ne bom deportiran. Ampak naj še enkrat povem. Raje umrem, kot da vohunim za policijo. In tudi vem, da so te obljube prazne.
Kmalu so me obvestili, da bom skupaj s še nekaj prijatelji izpuščen iz Centra za tujce, saj moja država zaradi korone ne sprejema nazaj imigrantov. Kako uro preden so nas izpustili ven, sta me še enkrat obiskala. Podarila sta mi lep nov črn telefon in mi ponosno oznanila, da zdaj delam za Slovenijo. Rekla sta mi tudi, da ju nič ne moti, če odidem v Italijo, saj jima bom tam prav prišel. Da pa naj ju pokličem, preden grem. Mislim, da sta želela, da prek mene prideta na sled kakemu tihotapcu.
Ko sem prišel v Ljubljano, sem bil najprej zmeden, saj me je motil ta telefon v žepu. Najprej sem imel idejo, da ga bom prodal. A sem pomislil, da bodo potem sledili komu drugemu. Zato sem ga vrgel v smeti.
O, Alžirija