V teh časih nenehnega krčenja pravic je težko najti priložnosti za veselje – še posebej na področju pravic migrantov. Zato smo s še toliko večjim zadovoljstvom sprejeli novico, da sta naša tovariša Noor in Dragana prejšnji teden zmagala dolgoletno bitko proti deportaciji.
Njuna zgodba nam pove veliko o situaciji tujcev v Sloveniji. Nooru je leta 2015 Slovenija kot večini Afganistancev zavrnila prošnjo za azil, nakar je preživel več let na ulici in zaprt v Centru za tujce. S pomočjo solidarnostne skupnosti si je uspel ustvariti dom v Novem mestu, tam pa je spoznal delavko v domu za upokojence Dragano in njenega sina, s katerima so kmalu zaživeli kot družina. A to ni bilo normalno življenje – Noor ni imel pravice do dela, hkrati pa se je moral vsak teden javljati na policiji, kjer so mu urejali dokumente za deportacijo. Njegov inšpektor mu je dal jasno vedeti: “V tej državi ne boš nikoli dobil nič. Če ne danes, te bomo pa deportirali čez 5 let.”
Ta deportacija bi se leta 2019 kmalu tudi zgodila – policija je od afganistanske ambasade pridobila njegove potovalne dokumente in po enem izmed rednih javljan na policijo se ni vrnil domov. Odpeljan je bil v Center za tujce, in to kljub dejstvu, da sta z Dragano na Upravno enoto vložila prošnjo za združevanje z družino, o kateri še ni bilo odločeno. Na dan, ko ga je poskušala policija protipravno v lisicah odvleči od družine na avion, pa so se pred Ministrstvom za notranje zadeve zbrali Noorovi prijatelji iz Novega mesta in Ljubljane, ter zahtevali njegovo izpustitev. Po številnih apelih je policija deportacijo morala zamrzniti. Še nekaj mesecev je trajalo, da so ga znova izpustili na prostost – seveda brez delovnega dovoljenja ali kakršnihkoli pravic.
A drama se tu ni končala – Upravna enota je namreč pod pritiskom policije dala paru vedeti, da bo njuna prošnja zavrnjena, saj da Noor ne poseduje osebnega potovalnega dokumenta. Policija je tak dokument seveda imela, a ga kljub prošnji ni posredovala Upravni enoti, češ: “to je samo za deportacijo.” Afganistanski dokument bi si lahko uredil le na afganistanski ambasadi na Dunaju, tja pa Noor brez dokumentov ni smel potovati . Med epidemijo je bila ambasada tudi zaprta in se niso odzivali na klice ali maile. Tako je bila družina znova ujeta v birokratsko zanko – desetinam prošenj so sledile nove nemogoče zahteve Upravne enote, nato pa nove zavrnitve. In kot da to ne bi bilo dovolj, sta prejela grožnjo z zavrnitvijo ravno v času, ko je Dragana ležala ohromljena v bolnici zaradi možganske kapi, Noor pa je sam skrbel za njenega sina.
Na koncu se je njuna borbenost izplačala. S solidarnostnimi iniciativami smo še naprej pritiskali na organe odločanja, po več mesecih pa sta s pomočjo slovenskih in avstrijskih aktivistov, sorodnikov iz Afganistana in slovenskega konzulata le pridobila zahtevani dokument. In kmalu zatem dolgo pričakovano dovoljenje za bivanje na podlagi družinske vezi. Malo je manjkalo, pa bi bil Noor danes sredi vojne krize v Afganistanu, a po šestih letih končno ni več v deportacijskem postopku. Ostal bo tukaj, s svojo družino in prijatelji, prvič bo lahko delal. Z njim smo zmagali tudi vsi, ki nismo bili pripravljeni sprejeti deportacije svojega tovariša.
Solidarnost je tokrat premagala deportacijski stroj, pred sabo pa imamo še mnoge skupne boje! #stop_deportation
Več o njuni zgodbi si lahko preberete tu: http://ambasada-rog.si/dsza/blog/12_12_19_zdruzevanje_druzin