SLOVENIJA PRIČELA PRVI POSTOPEK DEPORTACIJE BEGUNCA V SIRIJO

V Delovni skupini za azil smo bili seznanjeni z nenavadno zgodbo sirskega
begunca Mohammada Alzoubija, ki po mnenju številnih strokovnjakov s področja
prava in človekovih pravic predstavlja izjemno nevaren precedens. Njegov
primer je več kot zaskrbljujoč: sirskemu državljanu je Ministrstvo za notranje
zadeve zavnilo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, pri čemer se
sklicujejo na t.i. “tajne dokumente”. Ti zlovešči dokumenti mu niso bili nikoli
predstavljeni, zato Alzoubi in njegov zastopnik, nekdanji ustavni sodnik Matevž
Krivic, dejansko ne vesta, proti čemu naj bi se begunec zagovarjal – nikoli namreč
ni bil obtožen kakega kriminalnega dejanja, kaj šele kakršnekoli protidržavne
aktivnosti. Nasprotno, svojih sedem let v Sloveniji je preživel zgledno, čeprav mu
že od leta 2017 podaljšujejo bivanje zgolj za po eno leto, kar mu jemed drugim
onemogočilo ureditev statusa za svojo družino in novorojenega sina. Tako je v
tem času izgubil vse: svojo družino, delo, zdravje in dostojanstvo. Po zadnji
šokantni odločitvi Upravnega sodišča bo očitno izgubil tudi svojo varnost.

Zavračanje sirskih beguncev na podlagi “tajnih dokumentov” nikakor ni nova
praksa. Že leta 2017 smo spremljali opozorila hrvaških opazovalcev o spornem
delovanju hrvaških organov 1 . Ti so na podoben način zavrnili mnoge sirske in
iraške begunce z namenom, da bi zmanjšali število prošenj za azil. Nevarnost
takšne prakse je jasna: “osumljenec”, ki naj bi iz neznanih razlogov veljal za
nevarnega državi, je spoznan za krivega na podlagi zapisa ene same državne
agencije. Ministrstvo o njegovi usodi odloča brez možnosti zagovora, odločitve pa
jim sploh ni treba utemeljevati. Namesto sodno vzdržnih dokazov tako za izgon
postane dovolj pavšalna trditev varnostne agencije, da prihajaš iz sumljivega
kraja, da si bil kdaj v stiku s sumljivo osebo, morda pa si za sumljivega opredeljen
že zaradi predolge brade.

Poudariti moramo, da ni bil Alzoubi v času bivanja v Sloveniji nikoli kontaktiran s
strani varnostnih organov, nobena agencija ni z njim opravila razgovora ali na
kak drug način ugotavljala njegovih aktivnosti. Sam pravi, da ne skriva
popolnoma ničesar in je pripravljen 100% sodelovati s slovenskimi varnostnimi
organi. Situacijo je torej nemogoče razumeti iz varnostnega vidika: če bi Alzoubi
dejansko predstavljal kakšno nevarnost Sloveniji, zakaj mu je bilo dovoljeno kar
7 let živeti tu, ne da bi bil česarkoli obtožen? In če ne predstavlja nevarnosti oz. o
tem ni dokazov, na podlagi česa ga Slovenija izganja?

Dodatno se postavlja vprašanje, kam točno naj bi bil nesojeni begunec izgnan?
Tega očitno ne ve niti policija, ki mu je zaenkrat zgolj dodelila rok za
prostovoljno zapustitev države. Zagotovo se zavedajo, da so po mednarodnem
pravu dolžni spoštovati načelo nevračanja (“non-refoulement”), ki prepoveduje
vsakršno vračanje oseb v države, kjer jim grozi mučenje in drugo nehumano ali
ponižujoče ravnanje. Čeprav Slovenija v primeru mučenja migrantov na
1 glej poročilo Centra za Mirovne Študije in Are You Syrious “Izvještaj o
arbitrarnom i nezakonitom postupanju Ministarstva unutarnjih poslova (MUP) i
Sigurnosno obavještajne agencije (SOA) u postupcima (ne)odobravanja
međunarodne zaštite ili statusa stranaca u Hrvatskoj”

Hrvaškem tega načela ne upošteva, si direktnih prisilnih deportacij beguncev v
brezpravno Sirijo verjetno (še) ne more privoščiti. Iz te situacije jasno izhaja,
da bi moralo že ministrstvo osebi podeliti mednarodno zaščito. Ker pa tega
ni storilo, je policiji naložilo, naj se osebe znebijo na protipravni način –
bodisi da jo vrne verižno (s pushbackom na Hrvaško, od koder bo ilegalno
vrnjena v BiH in naprej), bodisi da ji določi rok za prostovoljno zapustitev države
– pri čemer policija takorekoč nagovarja osebo, naj sama ilegalno prestopi mejo
kake sosednje države in se potuhne v neznano. Iz varnostnega vidika znova
ostaja nepojasnjeno, kako naj bi takšno pošiljanje “potencialno nevarne osebe” iz
nadzorovanega v popolnoma neznano okolje pomagalo Sloveniji bolje spremljati
njihove aktivnosti.

Ker gre za evidentno zlorabo pooblastil in izjemno nevaren precedens, smo
dolžni tako Ministrstvo za notranje zadeve kot druge pristojne organe opozoriti
na kršenje norm, ki so si jih postavili sami oz. jim jih narekuje mednarodno
pravo:

  1. Slovenija je kot podpisnica Ženevske konvencije dolžna obravnavati
    prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer kriteriji odločanja ne morejo biti
    bolj ohlapni, kot so pri drugih institucijah. Pri tem je goli minimum, da ima
    obravnavana oseba pravico vedeti, na podlagi česa je zavrnjena, in
    priložnost, da se pred obtožbami zagovarja.

  2. Upoštevanje načela nevračanja je absolutna in nediskutabilna dolžnost
    vsake države. Četudi bi šlo za kriminalca, ga država ne more in ne sme vračati v
    okolje, kjer mu grozi izvensodno obračunavanje oblasti ali milic – kar bi se v Siriji
    zagotovo zgodilo. V tem primeru država postane sokriva za posledice.

  3. Pavšalni sumi ali mnenja varnostnih agencij ne morejo biti izgovor
    ministrskim odločevalcem in sodnikom, da se ne držijo osnovnih norm
    svojih poklicov. Jasno, vsi so dovzetni za pritiske in si ne želijo nositi političnih
    posledic v primeru, ko bi tujec dejansko zakrivil kak zločin v državi. To pa žal
    pelje institucije v paranoično nižanje norm, oz. v sprevrženo pravno logiko “bolje
    zapreti 100 nedolžnih kot izpustiti enega krivega”.

V luči tega je Alzoubijev zastopnik Matevž Krivic zahteval revizijo nedavne
odločitve Upravnega sodišča. Poleg tega v Delovni skupini za azil zahtevamo, da
Ministrstvo za notranje zadeve opusti prakso odločanja na podlagi tajnih
dokumentov, predvsem pa naj nemudoma zaustavi vse deportacijske postopke v
Sirijo in druge nevarne države. Hkrati smo pozvali Komisijo za nadzor
obveščevalnih in varnostnih služb k preiskavi delovanja le-teh v zvezi z
nadzorom beguncev.

Kakršenkoli bo razplet Alzoubijeve zgodbe, je velik del škode že narejen: s tem,
ko mu je Ministrstvo za notranje zadeve kar 4 leta onemogočalo normalno
urejanje statusa, je brez možnosti za legalizacijo ostal tudi njegov v Sloveniji
rojeni sin, katerega mati je državljanka BiH. Tako mu je razpadla družina, osebno
tragedijo in skorajšnjo deportacijo pa je doživel tudi paralizirajoče psihične in
zdravstvene probleme, kar je uničilo njegovo poklicno življenje. To niso
nekakšne nezaželjene posledice postopka, ampak večkrat videne metode
psihološkega in finančnega izčrpavanja, s katerimi MNZ po neuradni poti odganja
begunce iz države. Ali kot pravi Alzoubi: “Zapustil sem svojo državo in zbežal pred

vojno ter izgubil najdražje prijatelje, vključno z mojim bratom, sem pa sem prišel v
iskanju varnosti in miru, vendar sem bil presenečen zaradi nepravičnosti, ki me je
doletela zaradi odločitev ministrstva. Zakaj je vse to?? Zaradi utemeljena suma??”
Slovenija je kot članica NATA podprla tako invazijo na Irak kot tudi intervencije v
Siriji – dejanja, ki so peljala v neslutene državljanske vojne in na pot pognala
milijone beguncev, med njimi tudi Mohammada Alzoubija. A izmed vseh držav v
EU, je Slovenija na samem repu po številu sprejetih prošenj za azil. Ne le, da se
izogiba izpolnjevanju še tako minimalnih humanitarnih obveznosti, ampak za
odvračanje beguncev vpeljuje sporne metode odločanja in niža pravne norme na
način, ki vpliva na vse prebivalce Slovenije. Kdo tu zares predstavlja nevarnost?