Nekega dne sem šel v BTC, da bi kosil v ribji restavraciji. Natakarico sem prosil naj mi prinese porcijo sardin, solato, dva kosa kruha in kokakolo. Natakarica ni govorila angleščine, vendar se je močno trudila, da bi pravilno razumela naročilo. Sedel sem torej za mizo in čakal, da mi prinesejo kosilo. A kakšno presenečenje je bilo, ko je prišla natakarica s hrano. Vse kar sem naročil, je namreč prinesla dvojno. Dve porciji sardin, dve solati, štiri kose kruha in dve kokakoli. Vprašal sem jo, čemu vsa ta hrana. Saj sem vendar naročil pol manj in več kot očitno sedim za mizo sam in sem naročil samo za sebe. Spet me ni razumela, zato sem ji moral s kretnjami rok razložiti, naj odnese polovico krožnikov. Odnesla jih je.
Po končanem obedu sem želel plačati. Izdala mi je račun, na katerem so bili všteti tudi vsi tisti krožniki, za katere sem jo prosil, naj jih odnese. Poskušal sem ji razložiti, da sem naročil samo eno kosilo in da je bilo drugo kosilo napaka in da ga tudi nisem pojedel. Ker me še vedno ni razumela, sem obupal in plačal polno ceno računa. Spomnim se, da sem plačal okoli 19 eurov, in da od tistega dneva naprej nisem nikoli več šel v to restavracijo, saj sem se bal, da mi bodo naslednjič postregli z vsemi ribami, ki jih imajo.
Iz te kratke zgodbe se lahko naučimo, da je poznavanje jezika države, v kateri živimo, zelo pomembno.
Mohamad Alzoubi, Sirija
(fotografija je simbolična. avtor: H., Iran)