Pred kratkim sem po šestih letih življenja v azilnem domu dobil status begunca. Rad bi vam povedal o teh letih mojega življenja.
Prihajam iz Iraka, iz mesta Mosul, po narodnosti pa sem Kurd. Leta 2014 so moje mesto zavzeli ISIS in da bi si rešil življenje, sem moral pobegniti. Kar dve leti je trajalo, da sem prišel do Evrope. Ko sem prispel do Slovenije, sem zaprosil za azil. Namestili so me v azilni dom na Kotnikovi.
Sprva mi je bilo zelo težko. Nisem poznal ne ljudi, ne jezika, ne kulture. Niti angleško nisem znal, samo arabsko in kurdsko, zato sem zelo težko navezoval stike. Ni mi preostalo drugega, kot da se začnem učiti slovenščine in kmalu sem govoril dovolj dobro, da sem lahko komuniciral s svojo okolico. To mi je tudi pomagalo vsaj malo pregnati misli, ki so me težile, o sinu, o domu, ki sem ga zapustil, o negotovi prihodnosti.
Po petih mesecih čakanja sem dobil prvi negativ. Zavrnili so mojo prošnjo za mednarodno zaščito. Nisem razumel, kako je to možno, saj sem vendar pobegnil iz Mosula, ki so ga zasedali ISIS. Cel svet vendar ve, kaj se je zgodilo tam in kaj je to pomenilo za prebivalce.
Veliko mojih prijateljev je po negativu zapustilo Slovenijo in odšlo kam drugam. Sam pa sem se odločil vztrajati. Slovenija mi je bila všeč in upal sem, da bom na koncu vendarle uspel in dobil status begunca, s tem pa dovoljenje za bivanje. Zato sem podal pritožbo na sodišče. Verjel sem, da mi bo sodišče ugodilo, saj se mi je zdelo nemogoče, da bi zavrnili nekoga s takšnimi težavami, kot sem jih imel sam v svoji domovini.
Sodišče je res razveljavilo negativ in odločevalcu naložilo, da mora ponovno odločati o moji prošnji. Bil sem poln upanja, ki pa se je kmalu sesulo, kajti odločevalec se je ponovno odločil isto in mi spet dal negativ. A tudi tokrat nisem odšel. Bilo me je strah in nisem vedel, kam naj bi sploh odšel, hkrati pa sem bil tudi že zelo utrujen. Začela me je preganjati nespečnost, bil sem ves čas napet in nemiren, začel sem tudi obiskovati psihiatra in jemati zdravila, zaradi vseh črnih misli, ki so me dušile.
Zgodba s sodiščem se je čez kako leto ponovila. Še enkrat so vrnili moj primer v ponovno odločanje, in še enkrat mi je odločevalec iz ministrstva dal negativ. Že tretjič. Spoznal sem, da bo moj postopek nenormalno dolg. Začel sem se še bolj intenzivno učiti jezika in poiskal sem si službo, da bi pregnal bolečino in se zamotil. V naslednji letih sem delal v tovarni steklene volne, v tovarni barv, stregel sem v lokalu, kuhal sem za cateringe in kosil travo. Dobil sem tudi veliko prijateljev, večinoma v službi in v Rogu.
Najbolj sem bil vesel, kadar smo šli na kakšen izlet. Z Ambasado Rog smo šli recimo trikrat v Belo Krajino, tam mi je bilo zares všeč. Ljudje so zelo prijazni, vedno smo jedli dobro hrano in pili dobro vino, plavali smo v reki in se vozili s čolnom. Všeč mi je bilo tudi to, da smo bili čisto zraven meje s Hrvaško. Meje namreč že šest let nisem prestopil, saj nisem imel nobenih dokumentov.
In nato se je zgodilo. Po šestih letih. Poklicala me je moja odvetnica in rekla, da se je sodišče odločilo, da mi podelijo pozitiv. Jokal sem. Sploh nisem mogel verjeti. Mislil sem da so sanje. Ostal bom lahko tukaj! Lahko bom začel živeti normalno življenje! Verjemite mi, še nekaj dni sem se bal, da se bom zbudil in da bom ugotovil, da vse skupaj sploh ni res. Počutil sem se, kot da sem se ponovno rodil. Kot da sem 44 let star dojenček, ki se je ponovno prebudil v življenje.
Svoj status sem proslavil kar s štirimi zabavami. Vsi prijatelji so prihajali in mi nosili darila in šampanjec, jaz sem pripravil pojedino, vsi so bili veseli zame, praznovanju ni bilo konca. A kaj hitro sem se iztrgal iz te omame, saj vem, da je zdaj pred menoj naloga postaviti svoje življenje nazaj na noge. Poiskal sem si stanovanje in v teh dneh se selim iz azilnega doma, ki je bil tako dolgo moj edini dom. Preseliti bom moral tudi svojih sedemnajst lončkov z rožami, ki sem jih gojil. Dal sem si delati osebno izkaznico in potni list. Šel sem uredit stvari na zavod za zaposlovanje in se vpisat v jezikovni tečaj. Vložil bom tudi prošnjo, da bi se mi lahko pridružil moj sin. Moj sin je zdaj star 17 let. Nazadnje sem ga videl, ko jih je imel 8. Presrečen bom, če se mi bo lahko pridružil.
Kje se vidim čez pet let? Rad bi živel v Ljubljani. Rad bi imel službo. Zaenkrat še ne morem sanjariti. Bomo videli, kaj bo prineslo novo življenje.
A, Irak