CENTER ZA TUJCE IN ZAPUŠČINA KOLONIJ

Že en mesec sem zaprt v Centru za tujce. Sploh ne vem, zakaj sem zaprt tukaj. Ne vem, zakaj nenehno zavračajo moje prošnje za azil. Vsakič, ko prinesem dokaze o ogroženosti v moji državi, mi rečejo, da sem jih prenesel prepozno. To še vedno ne dokazuje tega, da nisem ogrožen. Mislim, da je Evropa diskriminatorna do ljudi iz Severne Afrike. Tudi policaji v Centru za tujce se znašajo nad nami bolj kot nad drugimi. Druge še pustijo pri miru, nas pa žalijo in nas tepejo. Kot da smo severno-afričani najnižja vrsta ljudi, ki jo je treba pljuvati in teptati. Ne razumem tega. Zakaj ravno Severna Afrika? Zakaj si ravno mi ne zaslužimo dostojnega življenja?

Še pred desetletji smo bili pod kolonialno oblastjo evropskih gospodarjev. Baje so nas zapustili, a vprašanje je, kaj so nam zapustili. Ekonomijo, s katero nas še naprej pridno izkoriščajo. Dolgove, ki jih moramo nove samostojne države odplačevati z mastnimi obrestmi, ki hranijo predvsem razkošje bivših kolonialistov. Zapustili so nam stroge ekonomske omejitve, ki onemogočajo vlaganje v domačo infrastrukturo. In pustili so povojno razdejanje, saj nam večini niso dopustili pravice do mirne narodne samoodločbe.

Še nekaj desetletij po koncu kolonializma smo bili za bivše gospodarje dobri kot poceni delovna sila. Vizume za Španijo ali Francijo smo pridobili brez težav, da smo lahko hodili tja tlakovat ceste, graditi mesta in pobirati zelenjavo. Ko smo jim zgradili državo, pa so vizume ukinili in nas pustili ujete v naših obubožanih domovinah, kjer vlada zakon ulice. Prej smo prihajali kot delavci, zdaj prihajamo kot begunci. Pred petimi leti je Evropska unija razglasila naše razsute države za varne in od takrat nihče več ne more dobiti azila. In kaj je rezultat tega? Nič drugega kot to, da se je cena našega dela še znižala. Moji sorojaki v ilegali živijo naokoli po Evropi in pobirajo zelenjavo na plantažah za en euro na uro.

Eni pa niti te žalostne sreče nimamo. Čepimo v deportacijskih centrih in gledamo svoje sojetnike, ki se režejo, ki zavračajo hrano, ki goltajo nevarne kovinske predmete. Policaji se do nas vedejo kot do psov. Enega od njih smo poimenovali Hitler, ta je največji rasist, vsakič nam grozi, da nas bodo deportirali na Hrvaško, in se ob tem smeji.

Želim si samo mirnega in dostojnega življenja. Za vse nas tukaj, ki smo ujeti v tem peklu na zemlji. Na kontinentu, ki so ga pomagali zgraditi tudi naši očetje, z bogastvom, izropanim iz naših dežel, a zdaj nimamo pravice do njega.

Hamid Ouchattou