Rad bi poročal o nečloveškem ravnanju, ki ga doživljam v Centru za tujce, kjer sem žrtev rasističnih izpadov, psihičnega in fizičnega nasilja.
Najprej naj povem, da sem bil že trikrat zaprt v samico. S policijo sem imel spor, ker je iz moje denarnice, ki mi je bila odvzeta, izginil denar. Imel sem 260 evrov, 60 sem dal policiji, 200 pa jih ni bilo več tam, ko sem znova smel do svojih stvari. Za to imam priče. Policija je na moje očitke reagirala z nasiljem, z vso silo so me potisnili ob steno, potem vrgli na tla, nato pa je policist klečal na mojem vratu, da mi je vzelo sapo in nisem mogel dihati. Kričal sem, da me ubijajo. Povsem sem obnemogel. Moje koleno je bilo hudo poškodovano in odpeljati so me morali v bolnišnico. Po vrnitvi so me zaprli v samico.
V samici sem bil zaprt še dvakrat. Prvič so me tja odvedli zaradi prepira okoli uporabe telefona. Drugič pa zato, ker sem strigel kolega v času, ko bi morali že iti spati, čeprav sem upošteval policijo in sem pospravil za sabo ter se vrnil v sobo. A je zapiranje v samico za en mesec res primeren odziv? Menim, da me targetirajo, ker ne prenašam rasističnega žaljenja in groženj s tem, da me bodo na Hrvaškem pretepli tamkajšnji policisti.
Od zapiranja v samico sem že povsem zmešan, še posebej ker se mi to dogaja v času, ko sem zvedel za hudo bolezen moje matere. Razbil sem svoj telefon, raztrgal vse papirje, porezal sem se po telesu, ne zdržim več tu ob takšnem ravnanju. Poskusil sem se obesiti, in ko so policisti stopili v sobo, se je eden pošalil: “Pusti mu, naj se ubije”.
Amine Mohamad Bouroiaine