“država krši dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja”
Oktobra smo javnost opozorili na sporen postopek vračanja zavrnjenega prosilca za azil na Hrvaško. Prav v tednu, ko so Evropo pretresali posnetki nasilja hrvaške policije na meji z BiH, je bil Elmehdi Mire kljub večkratnim opozorilom izročen tem istim hrvaškim organom. V zvezi z njegovim primerom smo sprožili pobudo Varuhu človekovih pravic, ki je prejšnji teden podal mnenje, v ravnanju slovenske policije pa je odkril številne nepravilnosti. Ker gre za kršitve, ki se odvijajo redno tudi v primeru drugih zavrnjenih prosilcev za azil, povzemamo tri ključne ugotovitve Varuha, ki bi morale imeti sistemske učinke.
-
Sporni bilateralni sporazum o vračanju je napačno uporabljen
Kot je znano, se slovenska policija pri vračanju migrantov na Hrvaško opira na “Sporazum med Vlado RS in Vlado RH o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito”. Varuh je že v preteklosti nasprotoval uporabi bilateralnega sporazuma za izvajanje postopkov vračanja, saj le-ta ne vsebuje potrebnih procesnih varstev, v zvezi s tem pa je v drugem primeru tudi vložil ustavno pritožbo. A tudi če bi sporazum bil v skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo, je pri dotičnem primeru policija opravila izročitev celo v nasprotju z določili sporazuma samega! Iz sporazuma namreč izhaja, da ga ni mogoče uporabiti za vračanje oseb, ki več kot 12 mesecev prebivajo na državnem območju pogodbenice prosilke. Tako v primeru Elmehdi Mire kot številnih drugih, pa policija uporablja sporazum kot pravno sredstvo za deportacije tudi dve leti po prebivanju oseb v Sloveniji. -
Pridržanje na podlagi starih odločb ni možno
Varuh je ob pregledu dokumentacije ugotovil, da je bil Elmehdi Mire v Centru za tujce zaprt protizakonito, saj mu je po zavrnitvi ponovne prošnje za azil policija znova odvzela prostost na podlagi prejšnje odločbe. Gre za pogosto prakso policije, ki “reciklira” odločbe o omejitvi gibanja tujcev tudi leto dni ali več, s čimer ob vsakem novem priporu osebi odvzame možnost pritožbe. Varuh ugotavlja, da gre za protizakonito ravnanje: “Ustava Republike Slovenije (URS) v 19. členu določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode; odvzem prostosti je dovoljen le v primeru in po postopku, ki ga določa zakon. Temeljni namen teh zahtev je varstvo posameznika pred samovoljo oblasti. Varuh ugotavlja, da ZTuj-2 ne predvideva, da bi se lahko pridržanje v Centru za tujce izvajalo po delih oziroma da bi se po prenehanju ali prekinitvi pridržanja lahko posameznik nadalje pridržal na podlagi iste odločbe.” -
Slovenija je pred izročanjem oseb tujim organom dolžna opraviti oceno tveganja mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja
Ključna ugotovitev Varuha se nanaša na dolžnost Slovenije pri zagotavljanju varnosti pred mučenjem in ponižujočim ravnanjem v skladu s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. “Država zato dolžna upoštevati in ocenjevati tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba konvencije. Iz tega pa izhaja, da država krši dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ali če te ocene sploh ne napravi.” Slovensko Ministrstvo za notranje zadeve tovrstnih ocen tveganja po lastnih besedah ne opravlja. Še več, osebe vrača na Hrvaško brez vsakršnih procesnih varstev – in to tudi v situaciji (kot v primeru Elmehdi Mire), ko so pristojni organi na nevarnosti neposredno opozorjeni in je sistematično kršenje človekovih pravic v sprejemni državi medijsko tako pokrito, da je znano tudi laikom. “Ne gre tudi spregledati, da so se prav v času odločanja o predaji pobudnika na Hrvaško v domačih in svetovnih medijih obravnavali primeri konkretnega nasilja hrvaških policistov nad migranti, kar je potrdilo tudi pristojno ministrstvo sosednje države.3 Iz priložene dokumentacije in pojasnil MNZ ni videti, da bi pristojni organi upoštevali navedeno pri odločanju o predaji pobudnika.”
Iz mnenja Varuha človekovih pravic je razvidno, da praksa množičnega vračanja migrantov na Hrvaško nikakor ni zakonita. Pristojni organi se, kljub nenehnim zagotovilom o “strokovnosti in zakonitosti” izogibajo svojih procesnih dolžnosti, saj bi jim le-te onemogočale hitro vračanje ljudi v razmere na Hrvaškem in BiH, za katere vedo, da so nehumane.
Dogajanje na mejnih policijskih postajah in v Centru za tujce jasno kaže na potrebo po bistveno strožjem nadzoru nad postopki, predvsem pa odmik od politike, ki si je pripravljena zatiskati oči pred sistematično zlorabo ljudi na balkanski poti.