Delegacija Ambasade Rog se je ponovno odpravila v BiH, kjer smo se na mejnem območju Velike Kladuše srečali z begunci in lokalnimi podporniki. Zanimalo nas je, kakšna je situacija beguncev danes, nekaj mesecev po padcu vlade v Afganistanu, ko se evropske države ponovno začele izražati zaskrbljenost za tamkajšnje prebežnike, ter seveda po tem, ko so odprle vrata za Ukrajince. Zahodna Evropa se znova hvali s solidarnostjo in spoštovanjem človekovih pravic, žal pa se na njenem obrobju ni kaj dosti spremenilo.
Uradna policijska statistika govori, da je število prošenj za azil v Sloveniji narastlo glede na prejšnje mesece, kar nakazuje, da se je praksa množičnih pushbackov v BiH morda nekoliko omilila. Tudi pri vračanju beguncev na Hrvaško, ki je bila v zadnjem času zaradi razkritij aktivistov o policijskem nasilju deležna hudih kritik, naj bi se po priznanju našega notranjega ministra “zatikalo”. A begunci v Veliki Kladuši še vedno poročajo, da v Sloveniji niso mogli zaprositi za azil in so bili verižno vrnjeni v BiH, nekateri prav v zadnjih tednih in mesecih. V Bosni je danes morda manj beguncev kot pred meseci, a žal ne zato, ker bi bilo lažje zaprositi za azil v Evropi, ampak zato, ker sta slovenska in hrvaška policija naredila prehod tako zahteven in so razmere v Bosni tako težke, da se raje odločajo za druge poti.
Za tiste, ki ostajajo v BiH in se še naprej prizadevajo priti v Slovenijo, so razmere še naprej izjemno težke. Nekaj sto ljudi živi v uradnih kempih (velikih industrijskih halah, ki so predelane v začasna prenočišča in v katerih vlada zaprti policijski red), mnogi pa še naprej živijo v nedograjenih hišah in praznih skladiščih – zimo preživljajo brez vode, brez elektrike ali ogrevanja. Preživijo lahko zgolj z lastno iznajdljivostjo in angažiranostjo lokalnih podpornikov. Njihova trdoživost in vztrajnost v nehumanih razmerah nas je znova presunila in napolnila z največjo mero občudovanja.
Kaj naj si torej mislimo o politiki držav, ki se trenutno hvalijo s solidarnostjo? Evropska komisija je dokazala, da lahko z eno samo direktivo odpravi vse nehumane razmere, dolge postopke in vračanja, ter omogoči beguncem varno potovati v ciljno državo. Prav je, da je to storila za žrtve vojne v Ukrajini. A zakaj ne sprejme enakih ukrepov, ko gre za žrtve vojn iz Sirije in Afganistana? Zakaj še naprej životarijo v nemogočih razmerah na robu Evrope in ne smejo zaprositi za azil? Zakaj morajo ljudje še naprej riskirati življenja, plačevati tihotapce in trpeti huda ponižanja s strani policije, da bi prišli na cilj? V takšnih razmerah se ne bi smel znajti nihče, ne glede na državo izvora!
Zato znova opozarjamo na nedopustno razločevanje med begunci – omogočiti je treba varen prehod in dostojen sprejem vsem! Našim tovarišem v BiH pa se zahvaljujemo za topel sprejem in jim želimo srečno pot na cilj.
Azil za vse!
Leave a Reply