Prejšnjo sredo se je v Miklošičevem parku zgodil rasistični napad. Naš tovariš Walid iz Sudana je s svojim znancem sedel na eni izmed klopic, nakar se mu je pribljižal neznani moški in ga začel zmerjati z besedo niger. Zmerjanje je preraslo v uporabo fizične sile, saj ga je v nekem trenutku močno udaril po obrazu s steklenico vina in mu zlomil čeljust. Walid je moral na urgenco, kjer so ga takoj poslali na operacijo in mu v čeljust namestili ploščico in 6 vijakov. Gre torej za hujšo telesno poškodbo, storilec pa je po napadu zbežal s kraja zločina.
Rasistični napad, ki se je zgodil v samem centru Ljubljane, ostro obsojamo in poudarjamo, da ne gre za osamljen incident. Verbalni in fizični napadi na osebe temnejše polti so v naših mestih reden pojav, policija pa pogosto ne reagira oz. raje verjame napadalcem kot žrtvam. Tisti, ki še čakamo na odobritev državljanstva ali stalnega dovoljenja za bivanje se pogosto bojimo reagirati in klicati policijo, saj ne želimo, da bi tovrstni postopki negativno vplivali na naše prošnje. Zato največkrat do prijav sploh ne pride, storilci pa se počutijo vsemogočni.
Tovrstno ulično nasilje pa je zgolj najbolj vidna in šokantna oblika rasizma, s katerim se sicer srečujemo na vsakem koraku. Navedimo še nekaj drugih primerov:
Prebivalci Slovenije, ki prihajamo z Bližnjega Vzhoda in Afrike se z rasizmom srečujemo pri iskanju stanovanj. Ko kličemo za sobe na številke, objavljene na internetu, naletimo na mnoge okrutne zavrnitve, recimo: “Zakaj bi oddala musliču, če lahko Slovencu.” Ali: “Ne hvala, s takimi ne želim imeti opravka.” Ali: “Saj nimam nič proti, ampak saj veste, sosedje so rasisti.” Ali: “Integrirajo se lahko samo otroci, mlajši od šest let, za ostale ni upanja, zato vam ne želim oddati stanovanja.”
Enako je pri iskanju služb. Od delodajalca smo recimo slišali izgovor: “Teh pa nočem zaposliti, zagotovo bodo molili petkrat na dan med delom.” Ali pa: “To ste sami lenuhi, ki ste raje na socialki, kot da bi delali.”
Srečujemo se tudi z rasizmom, ki ima prijazen obraz, a je še vedno rasizem. Mnogo ljudi se najprej večkrat opraviči, da res niso rasisti in da nimajo nič proti ljudem iz ‘teh’ držav, pa vendar: “Nekdo mi je ukradel kolo, saj ne more biti nihče drug kot eden vaših”.
Rasizem je tudi sistemski. Banke ne želijo odpirati računov ljudem, ki prihajamo iz držav, za katere trdijo, da naj bi obstajala nevarnost financiranja terorističnih organizacij. Za njih smo posredno ali neposredno vsi teroristi. Težave se pojavljajo tudi na Upravnih enotah in drugih institucijah, ki nas obravnavajo kot grožnjo, ne pa kot delavce in ljudi, za katere naj bi veljale enake pravice.
Pojav rasizma nas ne preseneča. Gre za logično posledico anti-migrantske propagande, ki je preplavila slovensko medijsko in politično polje in je še posebej agresivna od leta 2015 naprej. Vlada ves čas o beguncih govori kot o varnostni grožnji, namesto da bi nas prepoznala kot tiste, ki dejansko potrebujemo zaščito. Tako zaščito pred preganjanjem v naših državah, kot tudi zaščito pred nasilneži, na katere naletimo tukaj, kot se je to zgodilo prejšnjo sredo.
Tudi žica na meji sporoča isto sporočilo in predstavlja temelje, na katerih se lahko razrašča rasizem. Za to je kriva vlada, ki je žico postavila, kot tudi vse tiste vlade, ki je niso odstranile.
Stereotipe poglablja tudi policija, s tem ko nas brez razloga legitimira tudi po večkrat na dan – ljudje to vidijo in vtisne se jim, da smo zagotovo naredili kaj narobe. V resnici smo mi tisti, ki smo v marsikateri situaciji najbolj ogroženi.
Prav tako ne pomaga narativa, ki jo je potrdila sama sprememba zakona o tujcih, češ da smo prebežniki in drugi tujci iz neevropskih držav samo socialni turisti, ki smo se prišli okoriščati s slovenskimi socialnimi transferji. To in pa razni propagandni slogani, ki so celo krasili predvolilne plakate in zavajali z neresničnimi podatki, da begunci prejemamo po 2000 eur na mesec, so pripomogli k temu, da marsikateri Slovenec v materialni stiski razvije sovražna čustva do nas. Namesto, da bi se ljudje združili v boju proti zatiranju in revščini, se nas ta način obrne enega proti drugemu.
Rasistični napad v Miklošičevem parku torej ni nikakršno presenečenje, je posledica ustvarjanja in dopuščanja nestrpne klime proti tujcem, za katero lahko brez težav okrivimo tiste na vladajočih pozicijah. Kdaj bodo tudi v parlamentu spoznali, kako nevarno daleč so že zašli s takšno politiko? Rasizem niso le stisnjene pesti in steklenice v rokah, rasizem so tudi žaljive besede, rasizem je diskriminacija pri vsakodnevnih opravilih, pri dostopu do strehe nad glavo, pri dostopu do osnovnih socialnih in delavskih pravic. Rasizem pesti boli na telesu in se sčasoma zaceli, sistemski rasizem pa mnogim izmed nas povzroča bolečine vse življenje.
Ambasada Rog
Zavod Global
Idris Fadul
Inštitut za Afriške študije – IAS
Društvo Afriški center
Zavod Afriška vas
Leave a Reply