Dobil sem novo službo in moral sem se preseliti nazaj v Ljubljano. Nekaj časa sem sedaj namreč živel v drugem mestu. Zato sem začel z iskanjem sobe. Na enem ogledu se je lastnik strinjal, da se vselim, rekel je naj mu plačam 250 eur za sobo in 250 eur za varščino. Dal sem mu 100 eur in rekel, da mu prinesem ostalo čez 2 dni, ko sem bom vselil in podpisal pogodbo.
Ko sem šel iz ogleda, sem začel razmišljati. Ta soba je bila grozna, majhna, temna in mrzla, v bistvu je bilo v njej prostora samo za eno posteljo, ki je bila pokrita s staro umazano odejo. Iz sten je padal star omet. Okno je bilo zadelano. Ampak to sploh ni bil glavni problem. Problem je bil, da se mi je lastnik zdel malo nor. Mislim, da je bil kak norkoman. Sploh ne vem, zakaj sem mu plačal 100 eur, mislim da zato, ker sem bil v paniki, da moram najti sobo čimprej in je bil ta človek edini, ki me je bil pripravljen vzeti za najemnika. Nam beguncem je namreč zelo težko najti bivališče, saj nas nihče noče.
Ker sem postal zaskrbljen, sem klical prijateljico in jo prosil, če gre lahko z mano na podpis pogodbe. Tako sva se čez dva dni odpravila do tega stanovanja. Stanovanje se je nahajalo v eni izmed stavb v Stari Ljubljani. Na zunaj je bila hiša lepa, noter pa je bilo vse zanemarjeno. Stopnice niso imele luči in po temi sva s pomočjo telefona pritipala do podstrešnega stanovanja, kjer naj bi živel. Izza vrat se je zaslišal hrup, kot da bi bila noter velika zabava, čeprav je bilo sredi dneva. Zvonca ni bilo, zato sva trkala, a naju ni nihče slišal. S ključem, ki sem ga dobil že ob prvem obisku, sem poskusil odkleniti vrata, pa so bila zaklenjena od znotraj. Po pol ure razbijanja po vratih nama je le odprl lastnik. Povabil naju je v kuhinjo, kjer so popivali njegovi prijatelji. Kuhinja je bila umazana, po tleh vse polito, nek pes je jedel ostanke iz tal. Tako grdega stanovanja še nisem videl.
Nato naju je odpeljal v sobo, ki naj bi bila moja. Zgledala mi je še bolj grozljiva kot prvič. Nakazal sem prijateljici, da naj me nekako izvleče iz tega. Lastnik je začel razlagati, kako bo kupil vso novo opremo, pralni stroj, sušilec, veliko je obljubljal, vmes pa je omenil, da bo on živel v kuhinji in da lahko kuhinjo uporabljam samo med 7. zjutraj in 10. zvečer. Prijateljica mu je vljudno rekla, da se ji zdi, da stanovanje ni primerno zame, saj bom rabil kuhinjo ravno v nočnem času, zaradi narave mojega izmenskega dela. Je odvrnil, da se bova že kako zmenila, da to ni problem. Potem je poskusila še na več drugih načinov, pa je vedno našel nek izgovor. Na koncu je le direktno povedala, da sem se premislil in naj vrne 100 eur. Lastnik je znorel. Zaprl je vrata sobe, se postavil pred njih in nama ni pustil ven. Drl se je na naju in postal je čisto penast. Začel mi je sikati, da je naci in se mi posmehovati. Kakšna nočna mora, biti zaprt v majhni plesnivi sobi z besnim zadetim neznancem. Bila sva kot kaka talca.
Po mučnem prerekanju sva le dosegla, da mi je vrnil 50 eur, spustil naju je ven in kričal za nama, pobegnila sva iz stavbe. Čez nekaj časa sem ugotovil, da mu nisem vrnil ključa. Očitno je to ugotovil tudi on, saj me je klical, ves sladek, da naj mu prinesem ključ, pa mi bo vrnil še preostanek denarja. Tokrat sem s sabo vzel enega prijatelja. Šla sva tja in seveda nama je ta tip postavil zasedo. Pričakal naju je s prijatelji, vsi so bili pijani in pripravljeni na pretep. Vpili so name, da sem nigger, da me bodo ubili, da me bodo vrgli v reko, da naj se vrnem nazaj v Somalijo… Nekaj časa smo se prerekali, nato sem mu dal ključ, on pa je meni dal samo 40 eur, namesto 50. Obrnil se je in želel oditi, pa sem šel za njim in mu iztrgal ključ iz rok. Potem je poklical policijo, da sem ga napadel. Počakali smo na policijo. Na srečo je policist videl, da so vsi pijani in zadeti, zato me niso ničesar obtožili. Ko so policisti odšli, nama je lastnik stanovanja rekel, da zdaj gremo pa lahko na pivo in da midva častiva. Imela sva jih dovolj, zato sva odšla.
Ponoči pa me je začel klicati po telefonu in mi govoriti, da on pozna plačance, ki ubijajo črnce in da jih bo najel, da me ubijejo. Ali pa da me bo ubil kar sam, ker si želi ubijati. Da so policisti belci, tako kot on, zato se mu ne bo nič zgodilo. Blokiral sem ga, pa me je začel klicati iz drugih številk. V celi noči me je klical več kot štiridesetkrat, sam pa sem blokiral ene deset različnih cifer.
Zjutraj me je spet klicala neznana številka. Oglasil sem se. Spet je bil on. Rekel je: “Heeeeej, moj brat, kako si? A greva na kavo?”
A, Somalija
Leave a Reply