Sem begunec iz Sirije. Trenutno sem zaprt na Dobu v Sloveniji.
Naj vam povem, da se bojim Evrope. Evropa je strašen kraj. Odkar sem prišel v Evropo, sem doživel same slabe stvari.
Ko sem poskušal prečkati mejo iz Srbije na Hrvaško, so me ujeli srbski policisti in me odpeljali v neko sobo. Tako močno so me pretepli, da en cel mesec nisem prišel k sebi. Za ta čas imam popolnoma izbrisan spomin in sploh ne vem, kako sem preživel.
Ko sem poskušal prečkati Hrvaško, so me ujeli Hrvaški policisti in me pretepli in iztrgali iz mene vsa oblačila. Ko so me pognali čez mejo v Bosno, sem bil popolnoma gol.
Ko sem prišel v Slovenijo, so me ujeli policisti in me odpeljali na policijsko postajo. Povedal sem jim, da želim zaprositi za azil. Mislil sem, da bodo sprejeli mojo prošnjo, a strpali so me v kombi in me odpeljali na Hrvaško, od tam pa v Bosno.
Kmalu mi je uspelo ponovno priti do Slovenije. Potoval sem v skupini sedmih ljudi, vsi smo bili iz Sirije, jaz iz enega mesta, ostali pa iz drugega. Ko so nas zajeli policisti, so nas odpeljali do postaje in nas začeli pregledovati. Od vseh so se zapičili v mene in me obtožili, da sem jaz vodil skupino, torej da sem tihotapec. Rekel sem jim, da nisem. Vzeli so mi telefon in mi ga celega pregledali, pregledali so moje telefonske klice, moj whatsup, moj facebook, a niso našli notri nobenega sporočila, s katerim naj bi se s kom dogovarjal za organiziranje poti. Moj telefon tudi ni imel interneta, zato je bilo absolutno nemogoče, da bi vodil pot. Toda eden izmed mojih sopotnikov se je strl pod policijskim pritiskom, ustrašil se je zase in na vprašanje, ali sem jaz vodil skupino, je prikimal. Tako sem pristal v zaporu. Najprej sem bil leto in pol v priporu v Kopru. Po koncu dolgega sojenja sem bil spoznan za krivega. Sam sem študiral filozofijo in pravo in ker sem tekom sojenja znal prepoznati nesmisle celotnega postopka in sem ugovarjal, mi je užaljena tožilka zvišala predvideno kazen iz enega leta in štiri mesece na tri leta in osem mesecev. Moj odvetnik se je uspel pogoditi za nižjo kazen, tako da so mi prisodili le tri leta. Tri leta za nič.
Zdaj sem na Dobu. Zelo mi je težko. Angleščine ne govorim dobro in le težko se sporazumevam. Tukaj je sicer ogromno tujcev, tako da lahko govorim vsaj z njimi. Med zaporniki je na žalost veliko rasistov. Bojim se jih. Držim se zase, bojim se govoriti v svojem jeziku, bojim se moliti. Tudi pazniki so slabi. Zaprosil sem za azil, a odgovora še vedno ni, zato je moja prihodnost negotova. Ne vem, kaj bo z menoj, ko pridem ven iz zapora.
Vsak dan se sprašujem, s čim sem si prislužil takšno usodo. Najprej sem bežal iz svoje države, da sem ubežal skrajnežem. Nato so me v vsaki državi na poti tepli. Zdaj sem po krivem v zaporu. Bojim se za življenje v svoji domovini. Ampak bojim se tudi v Evropi.
Leave a Reply