Za nami je tragičen teden v Beli Krajini, ki je žal postala eno glavnih prizorišč boja proti migracijam slovenske policije. Konec marca je prišla vest o smrti begunca, ki se je utopil v Kolpi pri Bregu pri Sinjem vrhu, teden kasneje pa se je v nevarnem delu reke ujela večja skupina ljudi – dve osebi so že našli mrtvi, več jih še pogrešajo. Pri tem je še posebej žalostno to, da bi se lahko tragičnih smrti izognili. Domačini namreč pričajo o tem, da so slišali glasove, ki so na drugem bregu klicali na pomoč, policija pa je podala navodila prisotnim policistom in reševalcem, da naj ne hodijo reševati oseb na hrvaški strani reke. Hrvaški gasilci so prišli na težko dostopni breg šele mnogo kasneje, ko je bilo za enega izmed mladih moških že prepozno.
Smrti beguncev v Kolpi niso nekaj novega – trupla so se začela pojavljati, ko je slovenska policija pod vlado Marjana Šarca začela onemogočati prošnje za azil in brez možnosti pritožbe vračati ljudi v roke nasilni hrvaški policiji, s čimer je prisilila begunce, da se izogibajo slovenske policije in iščejo odročnejše poti skozi Slovenijo. Vzporedno je potekala izgradnja ograj in nadzornih sistemov, s katerim so oblasti sistematično silile begunce v bolj nevarna mesta za prečkanje meje. Cena takšne “varovalne” politike so človeška življenja. Tokratna tragedija pa nosi še dodatno mero strateške krutosti, saj se je policija očitno odločila v Belo Krajino prenesti Salvinijevo metodo ne-reševanja beguncev, ko se ti utapljajo v bližini sosednje meje. Seveda z razlogom, da ne bodo stopili na slovenska tla in tu zaprosili za azil.
Z domačini delimo pretresenost in šok ob tragičnih dogodkih zadnjega tedna in znova pozivamo, da se vlada namesto nesmiselnih ograj in nehumanega lova na begunce raje loti konkretnega načrta relokacije ljudi, ki životarijo v neznosnih razmerah bosanskih taborišč in nujno potrebujejo varno pot v državo, kjer lahko zaprosijo za azil. In če tega ni zmožna, naj jih vsaj preneha vračati v te razmere in jim omogoči uveljavljati svoje pravice na mejnih prehodih in policijskih postajah. Hkrati pa mora nemudoma steči preiskava o tem, kakšne direktive so bile dane policistom v primeru nesreč v rekah, proti avtorjem tovrstnih politik pa morajo steči ustrezni kazenski postopki. Dovolj dolgo že poslušamo za medije prikrojene policijske zgodbe o tem, kako so se “policisti zaman trudili preprečiti tragedijo”. Umiranje v naših rekah se mora ustaviti.
Leave a Reply