Nedokumentiran

Ime mi je Anoir, sem iz Alžirije in v Sloveniji sem že več kot pet let. To ni moja prva zgodba za Tukaj smo, napisal sem jih že veliko.

Naj razložim mojo situacijo. Nisem dobil azila in že pred leti so me zaprli v Center za tujce v Postojni. Tam sem bil dvakrat, enkrat tri mesece, naslednjič pa šest. Izpustili so me, ker me niso mogli deportirati. Dobil sem papir, s katerim se lahko nahajam v Sloveniji, a nimam dovoljenja za delo, nimam pravice do postelje v azilnem domu, ne morem še enkrat zaprositi za azil, nisem upravičen do socialne podpore, nimam zavarovanja, ničesar nimam. Poskušal sem zaživeti normalno in se vključiti med ljudi, a to je zelo težko, ker nimam papirjev in mi ni dovoljeno poskrbeti zase.

Dvakrat mesečno (po novem enkrat) se moram tudi javljati na policijsko postajo, da vidijo, da sem še vedno tukaj. To tudi redno počnem. Če se ne bi javljal, bi me lahko ponovno zaprli v Postojno. Hočem tudi pokazati, da spoštujem pravila, pa čeprav je to zame zelo stresno. Vsakič, ko grem tja, me je namreč zelo strah. Enkrat smo me strpali v marico, nisem vedel, kaj se dogaja, mislil sem, da me bodo spet zaprli ali celo deportirali in doživel sem živčni zlom, po katerem se še zdaj nisem čisto pobral. Pa so me samo peljali na vročitev nekega pisma, ker naj ne bi bil dosegljiv na svojem naslovu, kar seveda ni bilo res. Želeli so me prestrašiti in uspelo jim je.

Na teh javljanjih vedno naletim na nekega policista, ki me zelo očitno prezira. Ko mu rečem Dober dan, mi nikoli ne odzravi, nikoli me niti ne pogleda, samo vzame papir in reče naj se vsedem in čakam. Vse kar mora narediti je, da se podpiše na tisti moj papir. To bi lahko trajalo nekaj sekund. On pa me pusti čakati v kotu, medtem ko sam sedi na svojem stolu in ne počne nič. Čakati me pusti zato, ker lahko. In želi, da se tega zavedam. Sedeti moram v tišini in upati, da me ne bodo spet odpeljali. Ta čas se mi zdi kot večnost. Vedno me je na smrt strah.

Zaradi te moje situacije in še posebej zaradi teh javljanj na policijo imam mnogo problemov. Ne morem spati, nimam apetita, zelo sem shujšal, zelo sem utrujen in živčen. Začel sem piti veliko alkohola, da mi pomaga pozabiti na skrbi, a vem da alkohol ni zdravilo in da bo samo poslabšalo mojo situacijo. Zato sem šel k psihiatru za begunce, ki mi je predpisal zdravila, a tudi ta zdravila mi ne pomagajo urediti življenja. Ne morem premagati depresije, če ne vidim upanja na koncu tunela. Ne morem si pomagati s tableti, da bi lažje funkcioniral v družbi, če v tej družbi funkcionirati sploh ne smem. Če ne bi zame skrbeli moji prijatelji oziroma moja organizacija, katere član sem, bi bil brezdomec. Tako na srečo nisem, a ker sem človek in ker imam čustva, se ne počutim dobro s takšno ureditvijo. Sam želim skrbeti zase, boli me, da mi morajo ves čas pomagati drugi. Počutim se, kot da počasi umiram.

Če se na ljubljanskih cestah najde zapuščena mačka ali pes, ju odpeljejo v zavetišče in nahranijo. Edino zavetišče za nas odvečne ljudi je Postojna. Ampak Postojna je zapor. Zakaj bi moral biti v zaporu, če nisem storil ničesar?

Včasih se sprašujem, kako bi bilo, če ne bi bil deležen podpore mojih prijateljev. Mogoče bi se moral zateči h kriminalu. Mogoče bi kaj ukradel, samo da bi lahko preživel. A preživeti hočem! Ker sem človek! Zakaj bi se moral odreči svojemu človeškemu dostojanstvu, samo da lahko živim? Človek sem, imam sanje, imam upanje, želim živeti, res želim živeti in biti dobra oseba. Nekatere države so legalizirale nedokumentirane ljudi, ves čas sanjarim o tem, da bi to naredila tudi Slovenija, tu je moj dom, a ta dom me nenehno zavrača.

Anoir, Alžirija