Ena najboj bolečih in hkrati najmanj prediskutiranih Janševih sprememb Zakona o mednarodni zaščiti in Zakona o tujcih je pogojevanje osnovnih socialnih pravic z znanjem slovenskega jezika.
Navzven se sliši preprosto: tujci se morajo integrirati v novo okolje, če želijo uživati enake pravice. To je jasno kot beli dan in težko boste našli tujca, ki se s tem ne bi strinjal. A kot lahko vidimo po letu veljavnosti novih zakonov, obvezni tečaj slovenščine A1 stopnje nikakor ni namenjen integraciji ljudi v slovensko družbo, ampak je še eno darilo delodajalcem. Edini učinek te zahteve je, da povečuje bazen delavcev in delavk, ki so izgubili socialno rešilno mrežo in morajo zdaj sprejeti tudi najslabše pogoje dela.
Sistem je namenoma zastavljen tako, da tuji delavec zgublja. Pričakovanja do tujcev iz ne-slovansko govorečega okolja so namreč povsem nerealistična: da bi imeli dostop do socialnih pravic morajo v izjemno kratkem času opraviti izpit iz jezika, ki ni v ničemer podoben njihovemu. Slovenščina ima drugo pisavo in ima slovnico, ki jo celo Slovenci v pogovornem jeziku ne uporabljajo! Bi se lahko Slovenec v enem letu naučili govoriti in pisati arabščino dovolj dobro, da bi opravili izpit?
Slovenska država je torej tujim delavcem in beguncem postavila izjemno strog pogoj znanja jezika, pri čemer se hoče primerjati z Nemčijo in drugimi zahodnimi državami, pozabila pa je storiti vse ostalo: ni omogočila dovolj velikega števila tečajnih ur (begunci v Nemčiji naprimer delajo tečaj 1200 ur, pri nas le 300), ni poskrbela za kvaliteto izobraževanja (tujci iz vsega sveta hodijo na tečaje skupaj, čeprav so njihova jezikovna izhodišča različna), ni poskrbela za učitelje in učne materiale v njihovih jezikih (tečaji največkrat potekajo kar v angleščini, ki je ne razume nihče!), nima dostopnih stanovanj in drugih kapacitet, potrebnih za prva leta vključevanja. Zakonodajalci so pozabili tudi na to, da je slovenščina izjemno zahteven jezik, ki ga govori le 2 milijona ljudi, in da je v Sloveniji za razliko od večjih držav angleščina v vsesplošni rabi. Povedano drugače: birokrati na Ministrstvu za notranje zadeve niso s tem zakonom nikogar pomagali integrirati, pač pa so jim postavili popolnoma neživljensko zahtevo. To ni naključje.
Kaj je rezultat takšne zahteve, lahko vidimo v nedavni raziskavi, ki smo jo opravljali skupaj z Delavsko svetovalnico. Populacija, ki je že tako podvržena najtežjim delovnim pogojem in plačuje visoke najemnine, bo vržena pod še hujše pritiske. Učinek je povsem nasproten od “integracije”, saj so zaradi neopravljenega izpita ostali brez socialne mreže in bili prisiljeni sprejeti kakršnokoli izkoriščevalsko delo, slabih služb pa nato ne morejo zamenjati. Za učenje jezika jim ostane manj časa, da ne govorimo o času za družabno, kulturno in družinsko življenje, ki so dokazano najpomembnejši pogoj za vključevanje v novo družbo.
Kot nazorno prikazuje pričevanje naše članice, je zakon še posebej prizadel ženske, ki poleg vseh ostalih obveznosti največkrat skrbijo še za otroke in so finančno odvisne od svojih partnerjev. Zaradi gospodinjskih obveznosti so bolj vezane na dom in imajo bistveno manj priložnosti za vstop v lokalno družbo, pogosto pa so v novem okolju povsem izolirane in trpijo v slabih odnosih doma. Nova zakona jih dejansko kaznujeta za njihov položaj, odrekata jim socialno zaščito in jim v imenu “integracije” preprečujeta, da bi lahko zapustile slabe razmere v domu ali zaživele samostojno!
Da gre za odkriti rasizem države postane jasno, ko pogledamo koga zakonske spremembe targetirajo: ne le begunci, ampak tudi drugi tuji delavci zdaj potrebujejo tečaj slovenskega jezika, da se lahko združijo z družinami, podaljšajo delovna dovoljenja, ali dostopajo do osnovnih socialnih storitev. Tega pogoja pa država ne zahteva od tujcev, ki prihajajo iz zahodnih držav!
Naše stališče do izpitov slovenščine kot pogojem za pravice je zato preprosto: potrebno ga je nemudoma ukiniti! Vključevanje v družbo ne more potekati z represijo, ampak z ekonomskim opolnomočenjem. Ljudje morajo imeti na voljo javne storitve, izobraževalne kapacitete, možnost dostojnega dela, predvsem pa čas, svobodo in mir, da lahko z družinami zaživijo nova življenja. Slovenija na teh področjih tako sramotno zaostaja, da je njene besede o “integraciji” res težko jemati resno. Več kot očitno naše politike bolj tišči to, da bi imel tudi kak tuj delavec ali delavka v Sloveniji možnost svojemu šefu reči “ne” in še vedno preživeti.
Leave a Reply