Smo med organizacijami, ki so skupaj s številnimi domačimi in tujimi iniciativami vrsto let opozarjale na množično kršenje pravic, mučenje in poniževanje migrantov na t.i. Balkanski poti. Med nami skorajda ni osebe, ki ne bi bila v zadnjih letih iz Slovenije vrnjena v roke hrvaški policiji, nato pa pretepena in nasilno izgnana v nehumana bosanska taborišča. Naša pričevanja o nepopisnih grozotah so bila vrsto let ignorirana s strani vsakokratne vlade – vključno s strani vlade Marjana Šarca, pod katero je trenutna ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar služila kot direktorica policije. Vsi so gledali stran. Verižna vračanja so bila enostavno preveč priročen način za kupovanje političnega miru v Sloveniji (“bog ne daj, da bi ta postala migrantski žep!, potem bo zavladal Janša!”). Ta praksa je ironično izgubila svoj zalet prav pod vlado Janeza Janše in ministrom Alešem Hojsom. Ni je ustavila slovenska vlada, pač pa proces pristopanja Hrvaške k šengenskemu območju, zaradi česar je tamkajšna policija končno pristala pod drobnogledom evropskih institucij. V odgovor je Hrvaška prenehala sprejemati ljudi iz Slovenije po neformalnih postopkih. Kar pa ne pomeni, da je prenehala z vračanjem v Bosno in kršitvami temeljnih pravic nasploh.
Kmalu zatem se je v Sloveniji zamenjala oblast in Tatjana Bobnar je postala ministrica za notranje zadeve. Soočena s kritikami civilne družbe o svoji vlogi pri množičnih deportacijah na Hrvaško (v času njenega vodenja policije je bilo tja vrnjenih preko 14.000 oseb) je ministrica odgovorila, da “policija v Sloveniji ni vedela, kako so s ‘temi ljudmi’ ravnali leta 2018 in 2019 policisti na Hrvaškem” Toda zdaj ve. Da se zaveda nehumanih razmer, v katerih pristanemo deportirani tujci, je ponovila tudi ob nedavnem poskusu interpelacije, ko je izjavila, da so negativne predstave o migrantih, ki niso zaprosili za azil v prvi varni državi, izraz nestrpnosti: “Nekdo si namreč pojem varne države ustvari na podlagi tega, ker tam dopustuje, a to ni nujno tudi varna država za nekoga, ki beži pred preganjanjem”. Vse njene izjave v času ministrovanja torej kažejo, da se dobro zaveda razmer na Hrvaškem in da ji je jasno, da vračanje oseb v takšne razmere ne bi bilo sprejemljivo, tudi če bi bilo možno. Širša javnost je upravičeno dobila vtis, da so odgovorni končno nehali gledati stran.
Dejanja ministrstva pa žal niso v skladu z njihovimi besedami, kajti vračanja na Hrvaško potekajo še naprej. Razlika je le v tem, da nas zdaj ne morejo več vračati po bilateralnem sporazumu s Hrvaško, ampak so za to potrebni daljši postopki – zdaj namreč vračanja izvajajo po t.i. dublinski uredbi, ki omogoča državam članicam EU vračanje oseb v prvo vstopno državo (bralci se bodo morda spomnili nasilne deportacije sirske družine leta 2016 ali poskusov deportacije Ahmada Šamija leta 2017 po enakih postopkih). Opažamo namreč, da mnogi prosilci za azil, ki vztrajamo v napornih azilnih postopkih, zdaj v roke prejemamo odločbe o vračanju na Hrvaško – jasno, ker nas je Hrvaška pač dolžna sprejeti nazaj. Slovenija torej ni prenehala z vračanji na Hrvaško, zgolj vrnila se je k “počasnejši” metodi, ki je bila v uporabi pred letom 2017. Enake odločbe dobivamo tudi za Bolgarijo, s čimer je Slovenija najbrž edina država v Evropi, ki še izvaja vračanja v Bolgarijo, druge so to zaradi tamkajšnjih nehumanih razmer za begunce že zdavnaj opustile. Prav tako večina držav ne vrača več na Hrvaško, mnoge pa niti v Slovenijo, ravno zaradi možnosti, da bi jih Slovenija deportirala na Hrvaško.
Razmere na Hrvaškem so kakopak slabše, kot so bile leta 2017. Večina tistih, ki nas vračajo tja, nas je to državo zapustila ravno zaradi grobih kršitev naših pravic. Ne le, da tam nismo mogli zaprositi za azil, ampak smo bili tudi oropani, pretepeni in nasilno izgnani. V najboljšem primeru so nam vsilili papir za prostovoljno zapustitev države. Nekateri smo pribežali iz Ukrajine, a smo bili zaradi napačne barve polti deležni enako okrutne obravnave. In tudi tisti, katerih azilna prošnja je bila dejansko upoštevana, smo pristali v izredno slabih in represivnih razmerah. Nič od tega se ministrstvu za notranje zadeve ne zdi vredno upoštevanja. V svojih odločbah vztrajno ponavljajo, da je Hrvaška varna država, in da je za prosilce za azil korektno poskrbljeno.
Na tem mestu bodo verjetno odgovorili, da imamo prosilci možnost pritožbe na sodišče. Toda dejstvo, da lahko nekdo na drugem organu izpodbija odločbo, izdano s strani ministrstva, le tega ne odrešuje odgovornosti. MNZ je tisti, ki kljub vsem dokazom o sistemskih kršitvah vztraja pri deportacijah na Hrvaško. MNZ je tisti, ki pri tem ignorira domačo in evropsko sodno prakso. MNZ je tisti, ki negira svoje lastne trditve o tamkajšnjih razmerah. Pri tem se tudi dobro zaveda, kakšen je praktični učinek deportacijske odločbe: tudi če imamo prosilci možnost pritožbe, se zavedamo, da bo že tako dolg azilni postopek podaljšan za več mesecev, če ne let – čas, med katerim bomo morali bivati v neprestanem strahu pred deportacijo. In ve, da noben človek pri zdravi pameti ne bo vztrajal v takšnem negotovem postopku. Odločba torej doseže svoj cilj že s tem, ko je izdana, saj ljudi prisili k begu v drugo državo. Trditi, da “imajo ti ljudje možnost pritožbe” je kot da bi nekoga udaril s kladivom po glavi in zraven skomignil z rameni, češ, “saj gre lahko prijavit na policijo, če mu kaj ni prav.”
Ker pa nekateri prosilci za azil kljub takšnim udarcem vztrajamo in se borimo na sodiščih, je ministrstvo ubralo še eno metodo izgona. Kadar grozi, da bo kdo izmed nas na sodišču uspešen ali pa bo vmes potekel rok za deportacijo, ministrstvo niti več ne čaka na odločitev sodišč! Človeka se ustno obvesti, da bo naslednji dan odpeljan na Hrvaško ali v Bolgarijo, še preden višjestopenjsko sodišče sploh izda sodbo ali odloči glede začasne odredbe. Razlaga ministrstva je, da lahko prosilec počaka do končne odločitve v drugi državi, torej na Hrvaškem ali v Bolgariji. Človek naj torej počaka na odločitev v državi, kjer bo po vsej verjetnosti mučen in ponižan. Če bo na sodišču uspešen, pa ga bo Slovenija kot vrečo krompirja pripeljala nazaj. Iz vidika administracije gre za popolnoma nesmiselen in potraten ukrep, iz vidika načela nevračanja pa za zločin, saj potiska ljudi v nehumane razmere, brez da bi mu dopustili svoje pravice uveljavljati na sodišču.
Ob nastopu nove vlade je bila javnosti obljubljena “priprava celovite migracijske strategije, v kateri bodo ključna vodila solidarnost, vključevanje, spoštovanje človekovih pravic”. Kaj so do zdaj vidni ti dosežki? Od takrat je bilo uvedeno rasno profiliranje tujcev na javnem prevozu, podrt rekord v številu izdanih odločb o omejitvi gibanja prosilcev za azil v Centru za tujce, močno povečano že tako absurdno visoko število tujih zapornikov na podlagi trhlih obtožb o tihotapstvu, z EU partnerji dosežena odprava varnih in legalnih poti za državljane tretjih držav v Srbijo, preko 2000 tujcev pa je bilo v tem času izbrisanih iz zavoda za zaposlovanje, ker niso mogli opraviti dlakocepskega izpita slovenskega jezika na stopnji A1. Zdaj se je vsemu temu pridružilo še vračanje beguncev v nevarne države na podlagi dublinske odločbe. Morda lepe besede in simbolna dejanja uspešno odmevajo med slovensko javnostjo, ki ne pozna naših življenskih razmer. Toda mi tujci, prosilci za azil, begunci in delavci, ki se v Sloveniji borimo za naše dostojanstvo, obljubljene “solidarnosti” in “spoštovanja človekovih pravic” še nismo doživeli. In nismo v položaju, ko bi lahko še dolgo čakali.
Od vlade in ministrstva ne potrebujemo visokoletečih besed in obljub, niti ne potrebujemo floskul o “dialogu”. O razmerah na Hrvaškem in v Bolgariji pač vedo dovolj, da se o tem ni več treba pogovarjati – potrebno je zgolj ustaviti deportacije. Pogovarjati pa se lahko začnemo šele, ko bo vsaj eno leto v slovenski zgodovini več beguncev prejelo mednarodno zaščito, kot jih bo deportiranih na Hrvaško, zaprtih v Centru za tujce ali obtoženih tihotapstva. Do takrat pa je jasno, da z obljubami o “obratu k človeku” nihče ne misli resno, in se moramo pred nasilnimi in ilegalnimi deportacijami braniti sami. V bodoče bomo to tudi storili.
Člani in članice migrantske organizacije Ambasada Rog
Leave a Reply