24.1.2023 je slovenska policija zakrivila kršitev človekovih pravic brez precedensa. Center za tujce je namreč deportiral dva pakistanska državljana, ki sta bila v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Deportacije v takšnih postopkih so strogo prepovedane. Osebi, ki sta torej v Sloveniji zaprosila za zaščito pred preganjanjem v Pakistanu, kjer jima grozi smrt, sta bila še pred zaključkom postopka na silo odvlečena na avion in vrnjena v Pakistan.
Opazovalci, ki smo osebi poznali in ju obiskovali, se sprašujemo, kako je lahko do tega sploh prišlo. Kot prvo sta bila zaprta v Centru za tujce, čeprav za pripor ni bilo nobene potrebe – kot prosilca za azil namreč nista sploh bila v postopku odstranitve. Še več, prosilca sta osebno in preko svojih zastopnikov večkrat opozorila na svoje izjemno slabo fizično in psihično stanje, zaradi česar pripor za njiju nikakor ni bil primeren. Na kršitve njunih pravic sta opozorila tudi z gladovno stavko.
Toda vodstvu Centra za tujce in njunim inšpektorjem je bilo očitno veliko do njune deportacije. Vedoč, da ju kot prosilca za azil ne smejo deportirati v državo, iz katere bežita, se je inšpektor enega izmed prosilcev zatekel k prav neverjetni zvijači: v razgovoru je prosilcu ponudil, da ga bo morda izpustil iz zapora in mu dal dovoljenje za začasno zadrževanje, če se odpove prošnji za mednarodno zaščito. Razgovor je potekal brez vednosti pravnih zastopnikov in s prevajalcem, ki je govoril drug jezik. Psihično izmučen prosilec se je tako pod pritiskom v trenutku zmedenosti odpovedal prošnji za azil, v upanju, da bo dobil dovoljenje za zadrževanje (pri čemer mu je bilo zamolčano, da ta status ne prinaša praktično nobenih pravic). Začasnega zadrževanja kakopak ni dobil, ostal pa je brez temeljne zaščite, ki jo zagotavlja azilni postopek.
Ko je omenjeni prosilec le prišel do pravnega zastopnika, je ta ugotovil vrsto nepravilnosti v postopku in vložil pritožbo na Upravno sodišče. To je opozorilo, da postopek ni bil pravilno izveden in da je bil prosilec zaveden v to, da se odpove svojim pravicam. Zato mu je sodišče ponovno podelilo status prosilca za azil. Toda v Centru za tujce so to odločitev sodišča preprosto ignorirali in vseeno izvedli načrtovano deportacijo. Ko se je kasneje v postopku neposrednega nadzora sodišče obrnilo na Center za tujce, da se opredeli do kršitev, je to nonšalantno odgovorilo, da postopek ni več potreben, saj da je bil tujec že vrnjen v Pakistan. Sodišče je kljub temu izdalo poročilo, v katerem je ostro obsodilo takšen postopek. Žal prepozno, da bi rešilo žrtev policijskih zlorab.
Na tem mestu želimo jasno izpostaviti težo te kršitve. Policist je namreč brez kakršnegakoli pooblastila posegel v azilni postopek, v katerem nima nobene pristojnosti in ki se ga sploh ne tiče. Vanj je posegel z lažjo in zavajanjem. Zanj pravica do azila, načelo nevračanja in prepoved mučenja očitno niso temeljne človekove pravice, ampak le ovira do tega, da doseže kvoto zaželjenih deportacij. Če bi dovolili takšno ravnanje uradnih oseb, bi na enak način lahko zavedli prav vse prosilce za azil!
Naj še enkrat poudarimo: prosilci za azil so ljudje, ki so zbežali iz svojih držav zaradi strahu pred smrtjo, mučenjem ali drugim ponižujočim ravnanjem. Azilni postopki so namenjeni temu, da ugotovijo, ali je prosilec zares podvržen takšnim nevarnostim. Dokler postopki niso zaključeni in na ta vprašanja ni odgovorjeno, predstavlja deportacija v izvorno državo pošiljanje človeka v potencialno smrt. To pa se še kako tiče tudi pravic državljanov – le kam bi prišli, če bi bilo dovoljeno uradnim osebam lagati v postopkih, da bi dosegli zaželjen izid?
Center za tujce ima dolgo zgodovino težkih kršitev človekovih pravic, a takšno posmehovanje sodiščem in temeljnim postopkom je celo za njih novost. Žal pa takšno ravnanje povsem sovpada s trenutno politiko Ministrstva za notranje zadeve, ki kljub drugačni sodni praksi in opozorilom organizacij širom Evrope še naprej množično zasleduje deportacije beguncev na Hrvaško in v Bolgarijo, pri čemer ne spoštuje načela nevračanja v države, v katerih bi bili lahko ljudje podvrženi mučenju ali poniževalnemu ravnanju. Tudi v teh primerih MNZ v zadnjih mesecih pogosto ne čaka na odločitve sodišč, ampak ljudi odpelje že pred zaključkom postopkov. Zdaj je Ministrstvo prakso vračanja sredi postopkov razširil še na izvorne države. Mar bodo na enak način deportirali tudi ljudi v Sirijo, Afganistan, v Ukrajino?
Konkreten dogodek bomo prijavili na vse pristojne organe in vložili tudi osebne tožbe zoper odgovorne osebe. Vlado pa ponovno pozivamo, naj preneha dolgoletno prakso nehumanih deportacij v nevarne države in zapre Center za tujce, preden takšna neodgovorna ravnanja ne pripeljejo do novih smrti.
Leave a Reply