Ta teden smo v organizaciji iniciative prosilcev za azil iz vseh treh azilnih domov lansirali kampanjo “Delovna dovoljenja, ne deportacije”, s katero zahtevamo ustavitev deportacij na Hrvaško, ureditev razmer v azilnih domovih in delovna dovoljenja za vse prosilce za azil. Celotno besedilo si lahko preberete spodaj:
…….
Tiskovna konferenca iniciative prosilcev za azil Vič/Kotnikova/Logatec, 2.marec 2023
O deportacijah na Hrvaško:
Smo iniciativa prosilcev za azil. Zbežali smo iz svojih držav in prišli v Slovenijo iskat mednarodno zaščito. Prvo bi se vam, prebivalcem Slovenije, zahvalili ker ste nas sprejeli in vzeli naše stiske v obravnavo. Kljub temu bi pa radi naslovili pomemben problem v upanju, da ga lahko razrešimo v dobro tako nas beguncev, kot tudi uprave begunskega doma in vseh prebivalcev Slovenije.
Večina nas je pripotovala skozi Hrvaško in nato zaprosila za azil v Sloveniji. Veste zakaj nismo ostali na Hrvaškem. Zadnje leto so tako mediji kot organizacije za človekove pravice, sodišča in celo Evropska Komisija jasno pokazali, da Hrvaška policija sistematično zlorablja begunce. Tepe jih, jim krade, jih muči in trpinči, po vsem tem pa jih še vrne v Bosno, brez da bi jim omogočila zaprositi za azil. Sami lahko potrdimo resničnost teh poročil, saj smo to nasilje in rasizem doživeli na lastni koži. Tudi tisti »srečneži« med nami, ki jim je uspelo zaprositi za azil na Hrvaškem, nismo imeli možnost pravičnega postopka – policija nam je ves čas grozila in nam na koncu izročila papir, na katerem je pisalo, da imamo sedem dni časa da zapustimo državo. Jasno, nismo imeli druge izbire, kot da pribežimo v Slovenijo, kjer smo varni pred takšnim nasiljem. Če ne bi bilo res nujno, ne bi tvegali svojih življenj na poti do Slovenije.
Lahko si predstavljate, kako smo bili pretreseni, ko nam je čez nekaj mesecev slovensko ministrstvo povedalo, da nas bo poslalo nazaj na Hrvaško! Kako je to sploh možno? Mar nismo že dovolj pretrpeli? Zakaj ne moremo najti varnosti v Sloveniji? Ljudi, katerim so bile kršene najosnovnejše pravice, ki so bili poškodovani in trpinčeni, hoče zdaj ministrstvo vrniti v ta pekel – ne samo to, vrniti hoče celo družine z majhnimi otroki, bolne in poškodovane! Vsi vemo, da na Hrvaškem pravičnega azilnega postopka ni. Kaj lahko sploh storimo, če nas vrnejo? Deportacija na Hrvaško je za nas kot smrtna obsodba.
Odločitev ministrstva, da nas bo deportiralo, nas je še toliko bolj pretresla, ker je nova slovenska vlada obljubila, da ne bo več vračala beguncev na Hrvaško. Potem ko so deportirali več kot 35.000 ljudi v nečloveške pogoje, so končno priznali poročila o nasilju, kot so jih priznale tudi druge evropske države. A v resnici s temi deportacijami niso nikoli prenehali, samo dlje nas pustijo čakati. Namesto da bi nas deportirali takoj, nas pustijo upati več mesecev. Ravno ko se sprostimo da smo končno na varnem, nam vročijo odločbe za deportacijo. Je to res bolj pošteno? Predstavljajte si, kako je živeti pod bremenom vprašanja, kateri dan bo prišla policija in odpeljala vas in vašo družino.
Tu smo, da bi prosili vlado, da spoštuje svojo obljubo. Ni sprejemljivo, da isti minister, ki je 3 leta nazaj deportiral tisoče, zdaj nadaljuje deportacije pod novim imenom: »DUBLIN«. Ni sprejemljivo, da si ministrstvo upa reči, da »gre za evropski zakon, Slovenija ne more tu ukreniti nič«. Mnoge evropske države ravnajo drugače in ne vračajo beguncev v nevarnost na Hrvaškem! Ni sprejemljivo, da pravijo, da je zdaj na Hrvaškem vse drugače, ker so vstopili v Šengen. Iz lastnih izkušenj vemo, da še kar ravnajo isto.
Dejstvo ostaja: Hrvaška nima funkcionalnega azilnega sistema. Hrvaška policija je do beguncev nasilna. Dokler se to stanje ne bo jasno in trajno spremenilo, morajo biti vse deportacije preklicane. Prošnje morajo biti sprejete v Sloveniji. Legalna podlaga za to že obstaja, potrebna je le še politična volja. Vse kar vas prosimo je, da spoštujete naše osnovne človeške pravice. Če pa naše pravice ne bodo spoštovane, če deportacije ne bodo preklicane, jih bomo pa aktivno preprečili sami. Da nihče več ne bo deportiran iz azilnega doma!
To prošnjo naslavljamo predsedniku vlade osebno v upanju, da se bomo kmalu videli z njim v živo in mu predstavili našo situacijo. Mislimo, da je pomembno, da se o njej izrazi javno.
O izrednih razmerah v azilnih domovih
Kot veste, azilni postopki ponavadi trajajo več mesecev, pogosto pa tudi več let. V tem času ne smemo delati (delovna dovoljenja prosilci brez negativne odločbe prejmemo šele po devetih mesecih) in smo tako za preživetje povsem odvisni od azilnih domov. Toda žepnina, ki jo prejemamo za naše stroške znaša zgolj 18 evrov – simbolična vsota, ki tekom let ostaja nespremenjena. Zagotovo se zavedate, da to ni dovolj za dostojanstveno življenje v vaši državi. Veste, da s temi 18 evri ne moremo nabaviti niti najosnovnejših potrebščin. Ta vsota ni bila določena z upoštevanjem kakršnihkoli realnih cen, niti se ne spreminja z inflacijo. Ne dopušča niti ene povratne vožnje z avtobusom na teden. Zamislite si, kako bi vi preživeli mesec zgolj z osemnajstimi evri v žepu – marsikdo s tem ne bi preživeli niti enega dneva.
Seveda boste pri tem izpostavili, da imamo na voljo tudi posteljo in tri dnevne obroke v azilnem domu. To drži. Kljub temu pa moramo zastaviti vprašanje, ali je takšen sistem racionalen. Vsako leto morate namreč za vzdrževanje azilnih domov zapraviti milijone evrov – gre za sredstva, ki jih pridobivate iz mednarodnih skladov. Toda vsak opazovalec, ki bi si šel ogledati, kako dejansko živimo, bi naše bivanjske razmere opisal kot ekstremno revščino. Na voljo imamo manj kot evro na dan. Eni živimo v prenatrpanih sobah polne stenic, drugi pa v kontejnerjih sredi gozda. Naš tipičen obrok je kos kruha, pol posušene klobase in jabolko. Ne moremo dostopati do javnega prevoza. In kar je najbolj pomembno, živimo povsem izolirani od družbe, brez socialnega ali kulturnega življenja zunaj kempov. To so ekstremni življenski pogoji – pogoji, ki ste jih ustvarili sami. Očitno je, da le majhen delček sredstev, ki jih prejemate za našo oskrbo, dejansko pride do nas, beguncev. Vsak razumen opazovalec bi si torej postavil vprašanje: ali se odgovorno ravna s tem denarjem?
Ne prosimo vas za več finančne podpore. Zahtevamo dovoljenje za delo, da bi lahko sami skrbeli za svoje potrebe. Ne zahtevamo osemnajstih evrov žepnine, obrokov ali bivalnih prostorov v kempih – vse kar si želimo je svoboda, da bi se lahko oskrbovali sami. To bi nam omogočilo prispevati k vaši družbi med čakanjem na odločbe, ter nas rešilo pred depresivnimi učinki življenja v azilnem getu. Nadalje čutimo, da bi imeli prebivalci Slovenije do nas bolj pozitiven odnos, če bi se jim pridružili na delovnih mestih. Nenazadnje pa bi s tem privarčevali tudi milijone evrov, ki jih zdaj zapravljate, ko podpirate brezdelne odrasle ljudi, da sedimo križem rok.
Ali obstaja kakšen razlog, da bi nam še naprej odrekali to preprosto svobodo? Če lahko prosilci za azil delamo po devetih mesecih, zakaj ne bi mogli takoj? Zakaj se ne bi pridružili evropskim državam, ki to že prakticirajo? S to malo spremembo sistema bi pridobili prav vsi. A tudi če nam iz kakega razloga še naprej prepovedujete delati, ni izgovorov, da nas še naprej držite v ekstremni revščini, kakršni smo trenutno podvrženi. Izplačevanje osemnajst-evrskih žepnin medtem ko prejemate milijone evrov za našo oskrbo je sramotno in meče slabo luč na vašo ustanovo. V primeru, da ne moremo delati, bi torej morala biti finančna podpora za prosilce za azil enaka podpori, ki jo prejemajo drugi slovenski rezidenti v času brezposelnosti, saj se naša revščina ne razlikuje od njihove. Oboji potrebujemo enake pogoje za preživetje, zakaj bi med nami delali razlike?
A bodimo povsem jasni – ne glede na vašo odločitev, zahtevamo naše osnovno dostojanstvo. Če bi bili vi prisiljeni postati begunci in bežati v drugo državo, tudi ne bi želeli živeti kot živali v kletkah, ki jim je dovoljeno zgolj čakati na obrok hrane. Zato zavračamo življenje v tej ekstremni revščini, ki jo vlada namerno ustvarja. Ta situacija traja že predolgo – naša odgovornost do sebe in bodočih beguncev je, da končno naredimo spremembe. Zato v primeru odklonilnega odgovora z vaše strani ne bomo tiho sedeli, ampak bomo stopnjevali naše javne aktivnosti, dokler se zahtevam ne ugodi.
Zahvaljujemo se vam, da nas upoštevate, in se veselimo vašega odgovora.
Iniciativa prosilcev za azil Vič/Kotnikova/Logatec
Leave a Reply