Prosilci za azil so v zadnjem času mnogokrat javno spregovorili o nedopustnosti vračanja na Hrvaško, ki jih čaka po nareku t.i. dublinske uredbe. Načelo nevračanja namreč prepoveduje deportiranje oseb v razmere, kjer obstaja možnost, da bodo podvrženi nehumani in poniževalni obravnavi ali mučenju. Kot razlog za nestrinjanje z odločbami Ministrstva za notranje zadeve, da se jih vrne v državo, kjer so najprej oddali prstne odtise, navajo svoje lastne izkušnje na Hrvaškem – policisti so jih pretepali, nanje spuščali pse, streljali za njimi v zrak, v azilnem domu so jim odrekali zdravniško oskrbo, jih poniževali, podpisovati so morali dokumente, ki jih niso razumeli, odrekali so jim dostop do informacij. Zaradi vsega omenjenega so zapustili Hrvaško in se po zaščito zatekli v Slovenijo, ki pa jih zdaj želi vrniti tja, od koder so pribežali.
MNZ se pri izdajanju odločb o vračanju na Hrvaško poslužuje včasih naravnost neverjetne argumentacije, v zadnjem času pa celo odkrito potvarja odločbe drugih sodišč in ignorira jasna navodila Varuha človekovih pravic.
Kot razlog za svoje odločitve o deportacijah MNZ naprimer navaja, da prosilci nimajo dokazov, da so bili res pretepeni s strani policije, da so njihove trditve preveč splošne (tudi ob podrobnih osebnih izpovedih grozodejstev, ki so jih doživeli), predvsem pa, da četudi so vse to doživeli, leži razlog v tem, da so bili obravnavani kot tujci, ne pa kot prosilci za azil. Ker bodo po dublinski uredbi predani na Hrvaško kot prosilci za azil, naj bi bile vse njihove navedbe brezpredmetne.
Ministrstvo prav tako ne priznava sodne prakse drugih evropskih držav. Iz sodbe nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, izhaja, da tako imenovani »push-backi« na Hrvaškem predstavljajo temeljno sistemsko napako v postopku azila v smislu 3(2) člena Dublinske uredbe. Poleg tega je sodišče potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se »push-backi« dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tisith osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje. MNZ v zvezi z omenjeno sodbo meni, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so po dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško, čeprav omenjena sodba govori ravno o tem.
Prav tako je sklep o predaji s sodbo z dne 2. 9. 2022 odpravilo Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu, ki je ugotovilo, da prosilci za azil po dublinski predaji Hrvaški nimajo več možnosti, da se vsebinsko odloča o njihovih prošnjah za azil. Zaustavitvi dublinskih deportacij na Hrvaško so iz podobnih razlogov sledile tudi Nemčija, Italija, Nizozemska in Švica. Tudi glede teh sodb ministrstvo meni, da so brezpredmetne. Ne odstopa namreč od stališča, da so po dublinski uredbi predani begunci zagotovo sprejeti v azilni postopek in primerno obravnavani. Tukaj lahko povemo, da sta bila v zadnjih mesecih dva člana Ambasade Rog deportirana na Hrvaško in nobenega od njiju niso sprejeli v azilno obravnavo in v azilni dom. Obema so ob prihodu takoj izročili odločbo o izgonu iz države in ju pustili spati na ulici, čeprav so ponoči temperature padle pod ničlo.
A Ministrstvo za notranje zadeve je šlo pri svoji legitimaciji dublinskih deportacij še korak dlje. Upravno sodišče v Ljubljani je 17. marca 2023 izdalo sodbo v dublinskem primeru, v kateri je razkrilo, da Ministrstvo SELEKTIVNO ali celo NAROBE PREVAJA MEDNARODNA POROČILA (AIDA in EUAA) o stanju na Hrvaškem, ki jih uporablja kot dokazno gradivo, da na Hrvaškem ne prihaja do kršenja azilne in dublinske zakonodaje. Sodišče je zaznalo napačne prevode besed, izgubljene stavke oziroma cele odstavke in pavšalne povzetke, kot tak pa je prevod služil potrjevanju stališča MNZ, originalno poročilo pa je v resnici govorilo v prid prosilcu za azil, ki so ga želeli predati Hrvaški.
30. 3. 2023 je Varuh človekovih pravic izdal tudi mnenje glede pobud dveh prosilcev za azil, ki so ju želeli deportirati po Dublinu na Hrvaško in v Bolgarijo še preden je bilo na Vrhovnem sodišču odločeno o njuni protožbi glede deportacije in prošnji za začasno odredbo.
Varuh je pobudi spoznal kot utemeljeni. “Kot izhaja iz navedb v pobudah in prejetega pojasnila MNZ, ministrstvo po trenutni praksi ne čaka na pravnomočnost odločitve sodišč o začasni odredbi, temveč že po prejemu zavrnilne sodbe Upravnega sodišča pristopi k predaji tujca po Dublinski uredbi. Iz pojasnil MNZ sicer izhaja, da v zadnjem letu do predaj v takšnih primerih ni prišlo, ker so tujci že pred tem samovoljno zapustili azilni dom. Vendar navedenega ne gre razumeti, kot da obravnavana praksa na osebe ni imela negativnega učinka, saj je razumno domnevati, da je do samovoljnih zapustitev v mnogih tovrstnih primerih prišlo ravno zaradi strahu pred napovedano predajo po Dublinski uredbi.
K temu je Varuh dodal, da glede na razpoložljive informacije o ravnanju z iskalci azila na Hrvaškem (kamor naj bi vračali prvega pobudnika) kot tudi v Bolgariji (kamor naj bi vračali drugega pobudnika) trditve pobudnikov o nevarnosti, ki bi ji bila izpostavljena s predajo, ne gre šteti za očitno neutemeljene. Tako obstaja verjetnost, da sta bila pobudnika zaradi ravnanja ministrstva ne le omejena pri izvrševanju svojih pravic do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva, temveč je bila s tem tudi dejansko ogrožena njuna pravica iz 3. člena EKČP (prepoved mučenja).“
Varuh je Ministrstvu priporočil, da naj v izogib kršenja človekovih pravic in ustvarjanja nepopravljive škode za posameznika prakso spremeni tako, da s predajo prosilca za azil po dublinski uredbi drugi državi članici počaka do končne odločitve sodišča glede začasne odredbe. A Ministrstvo za notranje zadeve se z ugotovitvami Varuha človekovih pravic ne NE STRINJA, zato so v uradnem odgovoru na Varuhov dopis odgovorili, da “bodo ŠE NAPREJ POSKUŠALI IZVAJATI PREDAJE PO DUBLINSKI UREDBI KOT DO SEDAJ.”
Medtem pa iz Hrvaške prihajajo NOVA ŠOKANTNA POROČILA O MNOŽIČNIH IZGONIH prosilcev za azil v Bosno in Hercegovino. Že več dni novice polnijo hrvaške in bosanske medije o stotinah beguncev, tudi žensk in otrok, ki jih vsakodnevno z avtobusi prepeljejo v nehumana taborišča kot so Lipa in Borići. Gre za popolnoma novo prakso, ki bo očitno nadomestila zloglasne push-backe, ki prav tako niso nikoli prenehali, čeprav MNZ trdi nasprotno.
Na dan, ko so prosilci za azil organizirali protestni shod Tukaj smo, na katerem so opozorili na nehumanost vračanja na Hrvaško, pa je premier Robert Golob sestankoval s hrvaškim premierom Andrejem Plenkovićem, kjer mu je obljubil pomoč pri varovanju schengenske meje. Eno leto že imamo novo vlado, pa še kar čakamo na ta obljubljeni obrat v migracijski strategiji, ki jo bo vodila solidarnost, vključevanje in spoštovanje človekovih pravic.
Leave a Reply